Britanska zasedba Def Leppard je nastala leta 1977 in bila na vrhuncu predvsem v osemdesetih letih, ko so bili tudi med prvimi, ki jim je k uspehu pomagal MTV, vsaj meni pa ostaja neznanka, zakaj jih nekateri postavljajo ob bok Iron Maiden v valu "new wave of British heavy metal"?
Zasedbo Def Leppard so leta 1977 ustanovili Rick Savage (bas), Pete Willis (kitara), ki ga je nekje leta 1983 zamenjal Phil Collen in pevec Joe Elliott, kmalu se jim je pridružil še kitarist Steve Clark, ki je leta '90 umrl zaradi prevelikega odmerka in ga je tri leta kasneje nadomestil Vivan Campbell, vsaj na začetku pa so imeli največ težav z bobnarji, vse dokler se jim ni pridružil Rick Allen, ki pa je '84 v prometni nesreči izgubil roko, vendar ga to ni ustavilo, da ne bi še naprej opravljal svojega glasbenega poslanstva.
Leta '78 so izdali EP Getcha Rocks Off in 1980 prvenec On Through the Night, svet pa je nanje postal pozoren leto kasneje, ko so izdali ploščo High 'n' Dry, s katere se je po zaslugi MTV-ja v ušesa zasidrala skladba Bringin' on the heartbreak.
Leta 1983 pa prvi vrhunec za skupino in sicer plošča Pyromania, ki so jo prodali deset milijonov izvodov, s sicer le dvema velikima uspešnicama - Photograph in Rock of ages, zaradi Allenove nesreče in kasnejše amputacije roke pa so naslednjo ploščo izdali šele leta 1987.
Hysteria je za skupino predstavljala tako glasbeni vrhunec kot tudi sam vrh popularnosti, skladbe Animal, Hysteria, Pour some sugar on me, Love bites, Rocket in Armageddon it pa se vrtijo še danes, mladi nadebudni rockerji pa jih veselo preigravajo ali vsaj požvižgavajo na vsakem koraku.
Sledila je dve leti trajajoča svetovna turneja in morda tudi spanje na lovorikah, saj je Adrenalize izšla pet let kasneje, izdali so jo kot kvartet, ponudila je tudi nekaj uspešnic ... Let's get rocked, Have you ever needed someone so bad, Make love like a man, vendar pa je njihova popularnost začela strmo padati.
V naslednji letih sta sledili dve plošči, ko Def Leppard niso ponudili nič novega, na Retro Active (1993) so ponudili predvsem neobjavljene ali težko dosegljive skladbe, na zbirki Best of boste na primer našli Two steps behind in Action, Vault (1995) pa je predstavljala zbirko uspešnic, s katere je na tej plošči zabeležena When love and hate collide.
Zadnja leta Def Leppard živijo predvsem na račun stare slave in še vedno odličnih koncertnih nastopov, plošče Slang (1996), Euphoria (1999) in X (2002) - na plošči boste našli le skladbo z zadnje studijske plošče in sicer Long long way to go, pa niti med kritiki, niti oboževalci niso bile sprejete kdo ve kako dobro, saj je prišel čas drugačne glasbe in drugačnega heavy metala.
Pred dnevi sem gledal dokumentarec o skupini Iron Maiden The Early Days in tam je direktor založbe EMI pripovedoval, kako so v začetku osemdesetih znašli pred veliko dilemo - podpisati pogodbo z Iron Maiden ali z Def Leppard. Odločili so se za prve in nikoli obžalovali, meni pa se še danes zdi nenavadno, ko Def Leppard kdo omenja skupaj s heavy metal zasedbami.
Def Leppard so morda želeli igrati heavy metal, a je to zelo mehka oblika heavy metala, nekakšen pop metal, ki je v devetdesetih postal podoben bolj rockerskim skladbam Briana Adamsa in jih lahko primerjam z Europe, Whitesnake, tudi Poison in morda Van Halen - skratka, z dolgolasimi fanti v usnju, ki so prepevali predvsem balade.
In prav zato so tovrstne zbirke Best of zelo primerne, saj je skupina v karieri ustvarila vrsto odličnih skladb, ki jim lahko vedno znova prisluhneš, pa ti zato na polici ni potrebno imeti deset rednih, studijskih izdaj. V primeru Def Leppard pa se mi tudi zdi, da zbirka Best of predstavlja zaključek njihove kariere ali vsaj napoved le-te.
Def Leppard: Status Quo
(leto izdaje 2004, založba Mercury, distribucija Multimedia)
Ocena: 5
