Demoliton Group zarineš v player, lahko brezskrbno upaš, da bo jeza, srd, prostodušje in ubrana post-hard-core-kvazi-funk-wanna-be šok terapija ne bo izostala. DG ti bodo odgovorili v znanem slogu, čeravno bo lahko ta marsikoda žejnega prepeljal čez potok. Niso se spremenili, niso se preusmerili, niso se tudi poglobili - nak.
Muzično tkivo je v nekaj delih - v primerjavi z nekaterimi njihovimi prejšnjimi izdajami - lažje prebavljivo, laže poslušljivo, struktura skladb je bolj konvencionalna in manj abstraktna in zato manj l'art-pour-l'artistična. In to je relativno pohvalno.
Še vedno pa DG vztrajajo na staromodnem skupinskem komponiranju, kar pomeni, da sta demokratično odločanje o aranžmajskem naboju in "platz", kjer se izoblikuje vsa materija, edini dve sveti postavki v okvirihprodukcije. To pomeni, ali pa vsaj tako se (potem) sliši, da vsi udeleženi nažigajo do fula, in to v praktično vsakem pieceu.
Od tu izivra monotonija celote (nizek sijaj zvočne slike, presuh sax, tečna kitara, nedomiselni unisoni parti obeh omenjenih kanalov, manjko pihalne sekcije, prav tako back vokalov, efektov...) in zaradi nje je delo težko primerljivo npr. s platami Red Hot Chilli Peppers, ki jo lahko brez zadržkov in odklonilne reakcije okolice lahko poslušaš v enem kosu, in to večkrat.
Je pa na drugi strani res, da so si Demolitioni tokrat situacijo vzeli bistveno bolj na easy in snovanje plate razbremenili vseh pritiskov, in tu je slavni par - najbolj rafniran dokaz: komada Gram in Prazen list. Klasični DG temi. Res solidna muzična kosa. Ugasni svet je za spoznanje slabša hit-balada Dež, ki pa vseeno lahko lahko postane ljubljenka radijskih etrov. Podobno zadnja Sladke sanje. Ja, ta je celo mal lušna. Ostalo mi pravzaprav ni všeč.
Extra chapter pa je seveda Šalamonova lirika. "Naj bo vse najine sprijete usnice", ne, ta je še kar, ne, toda "nad in pod pasom stisnjeno mehko telo", "milijoni voltov upanja", "drobna solza čez blatna lica", "vsaj za novi gram tesnobe vsak izdih doda" in podbni haikuji združeni v kao proste kitice - , - ne vem no, - too much je slediti čustvom, čustvom, čustvom, pizda, pa kdo se dandanes še lomi s čustvi, če stvari niso sexy - pa so malo manj posrečene. No, ja, saj na surovo, neelastično, ostro, trdo muziko, recimo-da, kar gredo.
Vsekakor kulminirajo v izrazito bebavem naslovu - Bič Luč + Upanje! What? Ali bi lahko bilo tudi drugače in boljše? Všeč mi je tut to, da plate izhajajo sredi poletja, ko je mir in se da vse poslušat v miru - Tko delajo đombe!
Demolition Group: Bič Luč + Upanje
(leto izdaje 2001; založba in distribucija Dallas records).
Ocena: 3,5
