Diana Krall je do nedavnega veljala za kraljico ušesom nekoliko prijaznejšega in poslušljivega jazza, vendar pa je bilo vsega konec, ko se je pojavila Norah Jones in v hipu osvojila svet. Diana Krall je v zadnjih letih izdala enajst albumov, na katerih se je sprehajala med popom in jazzom, na svojem zadnjem izdelku The Girl in the Other Room pa se je vrnila predvsem k jazzu.
Svojo prvo ploščo je izdala leta 1993, naslovila jo je Steppin' Out, v prihodnjih enajstih letih pa sta sledili še dve živi plošči in osem studijskih plošč. Mnogim njena glasba ni bila všeč, ker je k intimnosti in vase zaprtosti jazza dodala preveč pop vzorcev, ki so skladbe pomehkužili, glasba pa ni bila nikomur preveč všeč, čeprav je s strani kritikov pobrala kar nekaj nagrad.
No, ob poslušanju njenih starejših plošč in poslušanje The Girl in the Other Room, se seveda lahko vprašamo, zakaj je čakala tako dolgo, da je pokazala ves svoj talent. Očitno se je morala zgoditi Norah Jones, svoje je morala pokazati tudi rosno mlada Joss Stone in še nekaj tistih, ki so plaho in medlo poskušale s svojo vizijo ravno tako preveč pop obarvanega jazza in soula.
The girl in the other room je od začetka do konca namreč odlična plošča. Za običajnega poslušalca morda vsebuje preveč tistega klasičnega jazza, ki je baziran predvsem na klavirju, odločnem vokalu in minimalnem spremstvu ostalih instrumentov. Takšna je recimo skladba Almost Blue, ki ji je Diani kot še mnoge druge pomagal ustvariti njen življenjski spremljevalec Elvis Costello, tudi I'm pulling through je bolj melanholična, Abandoned Masquerade pa se lahkotno sprehaja od melanholičnosti do radoživosti.
Stop this world, ki je uvodna skladba se tako začne v nekoliko bolj blues stilu in nadaljuje v klasični jazz maniri, kjer nas vokal dobesedno "pribije" na stol, vse skupaj pa pošteno ?zabeli? še klavirski solo.
Naslovna The Girl in the Other Room ima nekoliko bolj nenavaden uvod, skozi skladbo doživimo kar nekaj prelomov, precej je prelomov na klavirju in kontrabasu in poslušanje me je spomnilo na živo izvedene skladbe Norah Jones.
Temptation izpod peresa Toma Waitsa ima poleg klasičnih jazz instrumentov tudi kitaro, vokal je že blizu presežka, I've changed my adress je ena najbolj živahnih skladb na plošči, še posebej poigravajoča je v refrenu, v solo delu se sliši vrsto odličnih prehodov.
Zagotovo najboljša reč na plošči je Love me like a man, ki jo je priredila Bonnie Raitt, že v začetku slišimo ogromno poigravanja, sledi obilo kitare in prepletov posameznih instrumentov, instrumentalno je skladba polna poudarkov, vse skupaj pa da nekako kavarniški vtis.
Black crow je skladba Joni Mitchell, ki je nekoliko bolj lahkotna, klavir je odigran bolj molovsko, najbolj zanimiv pa je vokal, ki deluje zelo črnsko, podobno kot pri Joss Stone na primer. Skladba sicer postane nekoliko živahnejša pri solo vložku, kjer Diana Krall, ki skozi ploščo dominira z vokalom tokrat postreže še z eksplozivno odigranim klavirjem.
Narrow Daylight podobno kot že mnoge navduši že od uvoda dalje, prehod v refren je enkraten, ob vsem tem pa lahko slišimo tudi akustično kitaro. I'm coming through ima v uvodu nekaj malega klavirja, nato pa se povsem umakne vokalu, ki se šele v drugem delu skladbe znova združi z izredno pestro in raznoliko instrumentalno podlago.
Departure Bay je znova nekoliko bolj asketska, minimalistična, odpeta zgolj ob klavirju, z vrsto izrednih poudarkov, ki na najboljši možni način zaključi ploščo, kjer nas skladbe držijo v napetosti od začetka do konca.
The girl in the other room je ena tistih plošč, ki jo brez posebnih pričakovanj poslušate prvič in se nato vsakič znova vračate na začetek posameznih skladb, ker v njih vsakič znova slišite kaj novega. Če vam je všeč Norah Jones in ste jo imeli priložnosti videti v živo, ko je še mnogo boljša, potem vam bo zagotovo všeč tudi zadnji izdelek Diana Krall, s katerim preprosto ne morete zgrešiti.
Diana Krall: The The Girl in the Other Room
(leto izdaje 2004, založba Verve Records, distribucija Multimedia)
Ocena: 5
