Dino Merlin se je na glasbeni zemljevid bivše Jugoslavije uvrstil v začetku osemdesetih s skupino Merlin, ki pa je bila vedno kakšen korak zadaj - na začetku so jih označili kot bleda kopija Bijelog dugmeta, nato so jih z vnašanjem folk elementov prehiteli tudi Plavi Orkestar, nato pa je bilo v glasbi slišati vse več elementov folk glasbe in Merlin je izgubljal poslušalce...
Potem je seveda prišlo do krute vojne in bratomorstva, ki je na vseh pustil sledi, Dino Merlin pa se je med redkimi vrnil v rodno Bosno in Hercegovino in tam najprej leta 1993 izdal ploščo Moja bogda sna, ki je bila močno zaznamovana z vojno, sledila je vrsta kompilacij in 1995. plošča Fotografija.
Štiri leta kasneje je izdal ploščo Live - Vječna vatra s koncerta, na katerem je bilo zbranih kar 50 000 ljudi, leta 2000 pa je izdal ploščo Sredinom, ki jo je zaznamoval predvsem duet z Ivano Banfić v skladbi Godinama, ki še danes velja za eno najbolj poslušanih pesmi novega tisočletja.
In sedaj je Dino Merlin izdal ploščo Burek, na kateri se poklanja predvsem svoji rodni domovini Bosni in Hercegovini, v njegovi glasbi pa je čutiti tudi ogromno turških vplivov, prav tako je tudi pri snemanju sodelovalo ogromno turških glasbenikov.
Ploščo so mnogi že razglasili za najboljšo ploščo leta, a se sam s tem ne morem strinjati. Plošča je sicer produkcijsko in tudi konceptualno zares dovršena, močno pa šepa predvsem glasbeno. Od petnajstih bi le za štiri skladbe lahko rekel, da so nekoliko boljše in vredne večkratnega poslušanja.
Zanimiva je uvodna skladba Burek, ki ima nekoliko bolj reggae naboj, poje o bosanskih značilnostih in je tudi narejena na klasičen bosanski duhovit način. Zanimiva je tudi skladba Subota, predvsem zaradi besedila, sicer pa skladba močno spomni na pesmi Željka Joksimovića, slišimo tudi ženski vokal Gani Tamir, proti koncu pa je vse precej razvlečeno.
Znova duet, tokrat z Nino Badrić v skladbi Ti si mene. Uvod je nekoliko bolj diskoiden, nato pa vse skupaj razvija ob akustični kitari in tolkalih, v ozadju ritem sicer daje elektronika, nekaj težav pa je tudi pri refrenu, kjer ga Nina najprej očitno preglasi, nato pa oba potoneta in skladba ostane brez naboja.
In tu je še skladba Supermen, ki z uvodnim piščalkarskim delom močno spominja na Joksimovićevo Lane moje in glej ga, zlomka ? gre za duet s popularnim srbskim izvajalcem, ki je, brez dvoma, najboljša skladba na plošči. Vokala se zelo lepo združujeta in prepletata, instrumentalna podlaga je zelo dobra, refren odličen in vse skupaj je že nevarno blizu Gibonniju.
Bolj ali manj pa je to vse, kar je na plošči vredno slišati. Plošča ima ogromno instrumentalnih prebliskov (kitare, tolkala, godala, piščali), ki pa so ali prekratki ali pa povsem zadušijo Dinov vokal, ki se sploh prevečkrat izgubi v glasbi.
Praktično vse skladbe so nesramno razvlečeno in če ima katera uvodoma še nekaj naboja, ga potem vse bolj izgublja in opravka imamo s tipičnim izdelkom današnje pop glasbe, ki vsebuje tri, štiri potencialne uspešnice, ostalo pa so le mašila, ki jih večina poslušalcev ne bo nikdar slišala in glasbenik bo zaradi tega celo zelo priljubljen.
Pri Dinu Merlinu spodleti tudi vsak pravilen poizkus žanrske oznake, saj skuša delati pop glasbo, ki pa vsebuje nekaj etno vplivov in pa pečat turbo folka, zaradi katerega bi njegovo glasbo lahko označili za turbo pop. To pa ne bo zadovoljilo pripadnikov bivšega jugoslovanskega popa, kaj šele tistih, ki prisegajo na Pink TV in turbo folk. Burek, ki nima pravega okusa!
Dino Merlin: Burek
(leto izdaje 2004, založba in distribucija Dallas)
Ocena: 2
