Donavon Frankenreiter je zanimiva oseba v svetu glasbe, saj je pri dvaintridesetih letih izdal svoj prvenec, na katerem pa ni ne pop, ne punk, še manj kaj ekstremnega, temveč je preprosto rock, v katerega meša tudi folk in blues.
Ravno tako kot njegova glasba, je zanimiva tudi Donavonova preteklost - že pri trinajstih letih je imel zaledje bogatega sponzorja, podjetja Billabong. In počel je kaj? Surfal! In kljub temu, da je imel vso finančno podporo, ni surfal na tekmovanjih, temveč predvsem na prvenstvih, kjer je bil med najboljšimi.
In kljub temu, da je pri osemnajstih letih že začel igrati kitaro in ustanovil prvi band ? Peanut Butter and Jam, je šele pred tremi leti odkril, da ima talent za pisanje besedil in ustvarjanje instrumentalnih podlag. Na pomoč mu je priskočil kolega Jack Johnson in letos maja je nastala ta zanimiva plošča.
Skladbe so si po eni strani zelo podobne, večinoma zgrajene na akustični kitari, z zanimivim vokalom, ki odstopa od večine slišanega v današnjih rock skupinah in prijetnimi besedili, ob katerih vam ni treba naprezati možganov, saj tega od vas ne zahtevajo.
Mnoge skladbe so instrumentalno bogatejše ? slišati je moč ukulele, več ali manj bobnov, orgle, dve kitari, slide kitaro, ženske back vokale, orglice in podobno. Nobene skladbe ne želim posebej izpostaviti, saj nobena tako zelo ne odstopa od drugih.
Za skladbe na plošči bi tako lahko zapisal, da predstavljajo celoto, a seveda jih zlahka poslušate tudi vsako posebej. Glasba je primerna za trenutke, ko ste morda malce slabe volje, zamišljeni in iščete žarek sonca ? na tej plošči jih boste našli kar trinajst.
Sam sem bil nad ploščo presenečen, saj o Donavonu, njegovi preteklosti ali sedanjosti nisem vedel ničesar in vsaka stvar je bila zame nova. Nova in prijetno drugačna. Kot je sam dejal ? "Surfing keeps me alive, and the music keeps me grounded."
Donavon Frankenreiter: Donavon Frankenreiter
(leto izdaje 2004, založba Universal, distribucija Multimedia)
Ocena: 4,5
