Edo Maajka ali s pravim imenom Edin Osmić prihaja iz Hrvaške, kamor pa se je zaradi nesmiselne vojne vihre zatekel iz rodne Bosne in Hercegovine. Leta 2001 je na Hrvaškem že začel opozarjati nase, leta 2002 pa je izdal svoj prvenec Slušaj mater, ki je povsod naletel na odlične kritike in opozoril na še enega v vrsti odličnih raperjev iz sosednje Hrvaške.
Dve leti je javnost čakala na njegovo drugo ploščo, katere izid je bil nekajkrat prestavljen in ko je končno prišla na prodajne police, so jo - vsaj na Hrvaškem, dobesedno razgrabili. 5000 izvodov v enem tednu! In ko ploščo No sikiriki poslušate prvič, jo želite slišati tudi drugič in tretjič in še kdaj, zlahka jo poslušate večkrat zapored, tako dobra in zanimiva je, pa še vedno boste našli kaj novega.
Že v uvodni skladbi Sevdah o rodama vam Edo pove, o čem vse bodo pripovedovale njegove pesmi ? o krizi in bedi Hrvaške in njenega ljudstva, o politikih, ki bodo kmalu spet veliko obljubljali, zgodi pa se nikoli nič in podobnem.
To sam ja je avtobiografska pesem, kjer Edo pove, kdo je in kakšne so njegove navade in o tem, da je zaznamovan z oznako "Made in Balkan". V zvezi s tem še ?zanimivost? - Edo bi moral pred kratkim v Sloveniji opraviti nekaj intervjujev, vendar zaradi potnega lista BiH ni mogel prečkati ?evropske? meje?!
Pržiiiii v refrenu deluje ko parodija na hrvaški turbo folk in nekega Denisa (žal ali na srečo s to sceno nisem seznanjen), sicer pa pripoveduje o tem, kako želijo mnogi na hrvaškem uspeti, da bi prišli do veliko denarja in še več žensk. Obračuna tudi z nekaterimi, ki hrvaške zvezde ustvarjajo, ob koncu pa smo deleži še nekoliko bolj rockerske verzije refrena s kitarami vred.
Ena najboljših skladb na plošči je vsekakor On je mlađi, kjer pripoveduje o mladem, a zelo nesrečnem paru ? on je Hrvat, ona iz srbske družine, pričakujeta otroka in vse skupaj je treba povedati staršem. Gre za generacijo, rojeno sredi osemdesetih, ki ni tako zelo obremenjena s starimi zamerami in bratskimi nemiri. Besedilo nekoliko spominja na skladbo beograjske frakcije Zabranjenog pušenja Ljubav udara tamo gdje ne treba i kada joj se čovjek najmanje nada. Prisluhnite in premislite!
Odlična je tudi skladba Dragi moj vlado, kjer je mladim na Hrvaškem (in tudi kje drugje) normalno življenje povsem onemogočeno, saj brez denarja in vez e morejo v službe, nataliteta seveda pada, najbolj pa se splača kriminal.
Svudi san bija je znova precej avtobiografska, saj Edo razlaga o svojem življenju prej (kaj vse je počel, da se je pretolkel skozi?!), pa o aktualnih neumnostih rumenega tiska, ki so povezane z njim in še to zgolj zato, ker je zvezda. Pesem vsebuje tudi zanimiv verz o Sloveniji!
Savske meduze pripoveduje o tem, kako se človek počuti, ko zapusti rodno grudo in se poda v svet s trebuhom za kruhom, pa tam ni vse tako rajsko in popolno, kot so mnogi obljubljali. Zanimiva omemba dveh glasbenikov ? Johnnyja Štuliča oziroma Azre in njihove skladbe Pit... i to je Amerika ter bosanskih legend ? Indexov. Kjer so oni in njihova glasba, tam je dom.
Ruke gore je nemogoče hiter rap o nastopanju v živo in raperjih, ki imajo zelo različne cilje in motive, Slušajte me sad govori o ostarelih in skoraj pozabljenih glasbenikih, ki se na različne načine prodajajo, da bi še enkrat doživeli pet minut slave. V refrenu so znova prisotni Indexi!
No sikiriki pripoveduje o tem, kako je treba skozi življenje pluti nekoliko bolj lahkotno, trezno in umirjeno, ker drugače človek stori vse preveč napak. Kliše pripoveduje o tem, kako vsi delajo isto in na isti način, zelo redki se spomnijo česa novega in izvirnega ostali pa so zahrbtni in nevoščljivi.
Ožeži ima naslovu primeren etno uvod, gre za zelo agresiven rap, katerega glavna poanta je, da je treba biti v glasbi in tudi vsem ostalem s srcem. Obećana riječ je znova zelo zanimiva pesem, saj Edo pripoveduje o svojem begu pred vojno, spominja se strahot in tudi vsega, kar se je dogajalo potem. Vse skupaj začini legenda Dado Topić (Time) s prepevanje refrena skladbe Za koji život treba da se rodim. Pesem ima sicer zanimivo ozadje, ki je znova povezano s Topićem, a tega vam ne izdam.
Legenda o Elvisu je znova ljubezenska zgodba o Hasotu in Fati, ki se jima rodi Elvis. Vse lepo in prav, a otrok je črn! Haso cele dneve dela, Fata pa po svoje in tako ?sreča? pripadnika mirovnih sil v BiH, Haso ima otroka seveda rad kot svojega in je nanj zelo ponosen, ko odloči tekmo svetovnega košarkaškega prvenstva.
Kidanje veza je resnična ljubezenska pesem (Edo je sicer srečno poročen in ima dva otroka) o tem, kako ljubezen postane rutina, če se v njej trudi samo eden in ko vse skupaj začne razpadati ko razlike postanejo prevelike in preveč moteče. Kmalu vse skupaj postane varanje ? partnerja in samega sebe!
Tudi Down ima zanimivo temo in sicer smrt očeta (po besedilih sodeč je Edo svojo družino izgubil v bratomorni vojni) ? človek se pogosto prepira z najbližjimi in ko ti nepričakovano zapustijo svet, jim je za vse žal. A tega ne morejo povedati, nekateri pa ne znajo niti pokazati!
Ne-mo-žeš je spletena iz več raperskih vokalov, zadeva je znova precej hitra in agresivna, pripoveduje pa o tem, da večina raperjev rapa brez pravega smisla, ker to počnejo le zaradi denarja, žensk in slave (pa ne nujno v tem vrstnem redu!). Samo za raju je pesem za preproste ljudi, ki se zavedajo vsake življenjske radosti, ker so navajeni vsega hudega. Seveda, tudi Edo Maajka je še vedno del raje in nikoli ne bo pozabil, od kod prihaja. Zabeljeno s Stefanovskim!
Mater vam jebem je še en obračun z vojno, saj Edo pravi, da se po novem čas šteje od Daytone naprej in vsako let je še slabše, spomin pa ostaja zelo živ. Gre za krik obupanca, ki si za vse in zaradi vseh želi, da bi bilo končno bolje.
Izredno dolga plošča in vsekakor vredna čakanja, saj gre znova za odličen rap izdelek in vse bolj se mi zdi, da se bodo Američani lahko kmalu začeli učiti veščin rapa na naših oz. tleh sosednjih držav. V mnogih rečeh bi lahko Eda Maajko primerjal z našim Trkajem ? oba si namreč prizadevata za boljši jutri in to ne le lastni. Vredno temeljitega poslušanja!
Edo Maajka: No sikiriki
(leto izdaje 2004, založba in distribucija Menart)
Ocena: 5
