Elvis Jackson so ena najbolj zanimivih in nenavadnih glasbenih skupin pri nas, ki so svoj glasbeni izraz postavili na temelju zelo raznolikih žanrov in tako sami sebe opisujejo (ne pa tudi omejujejo) kot ska punk hard core reggae metal band.
Zasedba je od leta 1997 nastopala v postavi Buda (vokal), Berto (kitara, vokal), Rado (bobni) in Slavc (bas), oktobra lani je karizmatičnega Radota za bobni zamenjal Neno, pri snemanju plošče, nastopih in videospotih pa je s skupino sodeloval tudi Mehičan Bongo (tolkala, ples).
Prvenec je nosil naslov Move your feet it's one o'clock, njegov naslednik Go home and practice in tukaj je že njihova tretja plošča Summer edition. Slednja je izšla že lani in je zaradi "neaktualnosti" (v tem smislu, da je od izdaje preteklo že veliko vode, op.u.) sploh ne bi recenzirali, če ne bi prav v teh dneh izšla tudi v Nemčiji, Avstriji in Švici, hkrati pa je govoriti o izdelkih Elvis Jackson kot neaktualnih paradoks in absurd hkrati.
Skupina na plošči ponudijo vse tisto, kar opredeljuje njihovo glasbo - ska najdemo v pesmih Loser, The other me, You and I, Hawaiian Club, Morning, Weakies, This song je precej reggae skladba, hard core je moč zaslediti v skladbah Don't go, Running, Get up! in No one else, v mnogih pesmih pa je moč slišati kar precej metal kitar in tudi solo vložkov.
V mnogih skladbah je prisotne tudi nekaj surf rock kulture, še posebej v spremljavi, Weakies me je v nekateri prehodih spomnil celo na Red Hot Chili Peppers, This song pa na Marleyja, zaradi nekako družbeno-socialne note pa so mi v spominu ostala tudi besedila skladb You and I, Weakies in Hold on I. Hawaiian Club se zaključi z imenitnim požvižgavanjem, z nekoliko grenkim priokusom se mi je vtisnila le skladba Morning, ki je morda za odtenek predolga in bi se morala zaključiti že pred prelomom.
Elvis Jackson pa je seveda zelo zanimivo poslušati zaradi silne instrumentalne raznolikosti, saj se v vsaki skladbi zgodi kakšen ritmični prelom, mešajo se različni glasbeni žanri, v najbolj mirnem delu poslušalca preseneti bolj dinamičen del, vse skupaj pa seveda zaokroži značilni vokal.
Mnoge skladbe so prijetno oplemenitene s tolkali, ženskimi spremljevalnimi vokali, celo orglami, v dveh skladbah (Weakies, Get up!) se sliši fine scratche, ponekod pa tudi kar precej trobil. In vse zgoraj našteto so faktorji, ki Elvis Jackson delajo tako zelo posebne ne le na ploščah, temveč tudi na živih nastopih, kjer veljajo za nezgrešljivo atrakcijo, ki nikoli ne razočara.
Seveda ni tako nič presenetljivega, da so jih v Evropi vzeli za svoje, da imajo v tujini skoraj več nastopov kot doma in da lahko tam izdajo ploščo in so prvi slovenski band po Laibach, ki so na powerplay lestvici nemškega radia.
Za njimi so tri plošče in z vsako ploščo so storili izjemen korak naprej, zaradi žanrske raznovrstnosti in s tem tudi izvirnosti me spominjajo na Srečno mladino, prepričan pa sem, da nam bodo postregli še z obilo izvrstne glasbe, kar pa je odlično za slovensko glasbo, kjer se velika večina stvari ustvarja po računalniškem principu "copy / paste".
Elvis Jackson: Summer edition
(leto izdaje 2003, samozaložba Elvis Jackson)
Ocena: 5
