Črnih pet v čolnu, da o šestem belem - povemo vse! V čem je skrivnost vsega cirkusa, ki ga obvladuje slovti reper Eminem in ga zdaj krepi še njegov detroitski bratski lobi D-12, ki je tudi četrti teden, od kar je zunaj, suvereno na prvem mestu Billboardove letstvice albumov?
Hi! My Name Is ... in začeli smo poslušati novo pridigo. Nekoliko zvišan glasovni register ali kar cvileč verbalni output je dokazoval, da se za njim težko skriva omara, ki prebavlja le fast- futr in je svojo mamo kadarkoli gledal na koru baptistične cerkve. Yes, Eminem alias Marshall Mathers je bel, ne le bel, bled je kot cuker. In tudi zato je njegova fantastično odmevna in uspešna reperska odiseja podobna wrestlingu. Ta plastificirana veščina pa je na najgloblji narativni točki spet podobna kretenski teens muziki. In tu je zaplet okrog tega, kdo je kdo in kdo bo komu, spet enak poluciji debilizma po vsej kvadraturi. Ali pa je stvar potrebno začeti analizirati na drugem koncu. Za Eminema ve ves zajeban svet zato, ker se je prav ta svet sam očitno - da: zajebal.
Nekdo je pač moral priti in povedati naglas ravno to, kar se ve. Nihilizem izhaja iz hipokrizije, ta pa je prav povsod okrog nas. Če človek, ki ima roko nad knofom, ki lahko v vsakem trenutku povzroči apokalipso, poha marihuano in potem govori, da ni inhaliral, če ta isti tip pusti, da mu ga praktikantka vleče in potem zanika, da jo je nabrisal ..., če se starši zgražajo, da se jim otroci drogirajo, sami pa goltajo pomirjevala in se vsakodnevno nacejajo z alkoholom ..., če so skladkobne pesmice, ki jih žgolijo osladne boy-bendi tisto, s čimer bi mame in stare mame rade tolažile svoje sinke in hčere ter jim to priporoča tudi lokalen demagoški transformator v obliki Cerkve stredi fare, svet pa je v resnici krvav, krut, neizprosen, hinavski in lažnjiv, ..... potem, potem, kaj. Vsi, ki padajo na to občo zablodo so de facto pedri in pičkice. Ni kaj zaradi zadnjih dveh izrazov v prejšnjem stvavku na cesto privihrajo zagovorniki človekovih pravic ... Ma, rečemi ti lahko le: fuck you!
Delokrog v Kansas Cityju rojenega (17.10.1972) in v Detroitu odraslega Eminema je omejen na sladko-kisle verze, ki na obeh njegovih solističnih albumih (Slim Shady LP - 1999, The Marshall Mathers LP - 2000) niso prizanašali pedrom, pičkam, sceni, sistemu, nikomur. "Dajem, kar sem dobival. Tako kot so nekoč fuckofirali mene, zdaj lahko v enakem slogu vračam ..." je opravičeval svoj diskurz. Ma, kaj opravičeval, saj zanj institut opravičila ne obstajai. Niti za lastno mater, niti za mater njegove šestletne hčere. Edino vprašanje je zato: Kako je nekdanjemu burger-king postreščku uspelo do danes prodati 14 milijonov fonogramov, in to po mednarodnih tarifah.
Po nastopu na Rap Olympics MC Battle contestu leta '97 v L.A.-ju ga je Jimmy Iovine prestavil reperski eminenci Dr. Dreju. Sprva se je zdelo nekoliko nerazumljivo, zakaj se je Dre zakuril prav za tega nevrotika, toda Eminem je nato iz tedna v teden dokazoval, da so njegove misli neomajno ostre, enako kot njegova zajedeljiva dikcija lahkotno prenaša krčevite in žilave besedne akrobacije. Očitno je industrija nujno potrebovala belega ekstaziranega heroja in ga je v kritičnih trenutkih, tj. pred febraursko podelitvijo letošnjih Grammyjev celo branila pred protestnimi napadi tako lezbičnih aktivistk kot tudi ortodoksnih puristov. Kontradiktornost, zgaga, džumbus so kulminirali. Eminem, ki ima zdaj tri Grammyje pa je na taisti gala predstavi nastopil v duetu z Eltonom Johnom.
Še o vlogi Dr. Drea. Ustavnovni član legendarnega hip-hop kolektiva N.W.A. (to še vedno pomeni Niggaz With Attitude!), ki ima tudi belopolto ženo, je ključna figura tega fenomena. Razumeti je treba, da se tudi belci enostavno čudimo, kako je lahko v novem veku največji reper ta arijec.
In medtem, ko svet nori, s to obskurno izkušnjo pa še malenkost bolj, si je Eminem vzel čas, da iz anonimnosti potegne tudi matični pesniški mini urad iz detroitskega predmestja, ki ga je backapiral tedaj, ko je bil še nihče. Tako jih je za to poletje v čolnu nevarnih pet črnih, da o enem belem Eminemu zraven sploh več ne govorimo. Banda se imenuje D-12, njihov suveren in mestoma sila zabaven album Devil's Night, MTV jih 'ma rad, neobremenjena mladež pa prav tako. Še nekaj res čisto o plati.
Če bi kdo rad na brzino prišel do sočne, funky, plesne, radožive reperske materije, potem, roko na srce ali pa na ušesa, tole ne bo to. Eminemov stajl, ki so ga seveda povzeli tudi njegovi D-12 kameradi, je izrazito pripovedniški in še to nekako tako belkasti, Hemingwayovski, žugarski, realistično-romaneskni. Kadarkoli, govorimo o vibe-u, ki ga imajo real nigri, torej večina tisti, ki ima v genih blues, gospel in jazz je stvar jasno - da drugačna. Vseeno pa so tudi tako - bolj natrdo ... predstavljene šotrije zelo zanimive in po svoje tudi igrive, čeravno so plesni koraki ob tem tempu bolj spotakljive narave. Vseeno pa imam tega Eminema strahoto rad, pizda, res se mi zdi jack, saj nenazadnje zelo podobno dojemam okolico in najraje bi večkrat na dan vse postelil u p.m.
Foto: d12world.com
