Končal se je tudi 49. izbor evrovizijske popevke in še enkrat več se je potrdilo tisto, na kar mnogi opozarjajo že nekaj let. Ne gre več za izbor najboljše skladbe, temveč predvsem za bratsko ali sosedsko ali prijateljsko podeljevanje točk, ki z glasbo, kaj šele kvaliteto nimajo čisto nič skupnega.
Sam tekmovalni del niti ni bil tako dolg in razvlečen, kot je bilo nato glasovanje iz kar 36-ih držav, ki so sodelovale tako na glavnem izboru kot tudi v polfinalu pred dnevi, kjer je Slovenija z Duom Platin (znova) neslavno pristala in obtičala na predzadnjem mestu.
V soboto, 16.5. je v velikem finalu nastopilo 24 predstavnikov iz 24 držav in o kakšni posebni izvirnosti je težko govoriti. Tisti, ki ste podobno kot jaz, mazohistično spremljali izbor, veste o čem govorim, ostale pa lahko potolažim, da niste zamudili popolnoma nič!
Nekateri so kopirali svetovne zvezde (Rickyja Martina in to večkrat, Kylie Minogue, Mariah Carey), nekateri prejšnje evrovizijske zmagovalke (ABBA, Johnny Logan), mnogi so kopirali svoje predhodnike, nekateri ljudske motive, le redki pa so bili izvirni in zanimivi (kot edinega bom navedel predstavnika Nemčije Maxa, ki je bil celo predober za Eurovision Song Contest).
Že po nekaj krogih je bil krog glavnih favoritov hitro izoblikovan - predstavnik Srbije in Črne Gore Željko Joksimović (o domnevni izvirnosti njegove pesmi je bilo povedanega več kot dovolj), ki je bil v vodstvu vse do sredine glasovanja (večino glasov so mu namenile očitno spet bratske bivše jugoslovanske republike in seveda države, kjer je najti dovolj jugoslovanskih "gastarbajterjev").
Tesno za petami mu je bila predstavnica Ukrajine Ruslana z dobrim vokalom, obupno angleščino in nekakšnim etno popom, ki zadnja leta zmaguje, najbolj pa je navdušila predvsem z odrskim nastopom ? stil Xene in bojevnikov okoli nje. Sicer pa nič posebnega. Presenetljivo dobro je šlo tudi predstavniku Grčije Sakisu Rouvasu, ki želi postati grški Ricky Martin...
V ospredju je bila tudi angleška predstavnica Cipra Lisa Andreas, v kateri so združili glas Mariah Carey, podobo Barbre Streisand in obraz Christine Aguilere. Lahko bi bila mešanica za uspeh, vendar je bila skladba preveč dolgočasna in nastop neprepričljiv.
V skladu s pričakovanji so bili visoko tudi predstavniki Turčije Athena, s precej rock usmerjeno pesmijo, kjer sta se prepletala tudi ska in turški melos, kar je za Evrovizijo netipično, imela pa je skladba nek čuden pop naboj, sploh v trapastem refrenu.
In kot vedno ? blizu je bila tudi Švedska z Leno Philipsson in klasično "štanco", v katero so seveda vpletli tudi nekaj ABBE, besedilo in vokal pa ste me nekoliko spomnila na ravno tako švedske Roxette.
No, po maratonskem glasovanju in prijateljskem ter skrajno predvidljivem razdeljevanju točk je zmagala predstavnica Ukrajine Ruslana. Sprijaznjen v usodo sem prikimal in odšel spat. Celoten smisel Evrovizijske popevke je že na začetku ponazorila lanskoletna zmagovalka Sertab, ki je postala blondinka?! Turkinja ? blond?! Gre res le za pretvarjanje in željo biti nekdo drug?
Skratka, za konec ? kvaliteta glasbe, besedil in nastopajočih je vsako leto slabša in organizatorji bodo morali nekaj ukreniti, čeprav je nakopičena količina denarja v njihovih žepih najbrž vedno večja. Način glasovanja je zgrešen in popolnoma zrežiran, saj je naravnost nemogoče, da bi bilo v poplavi skoraj enakih ali pa si vsaj zelo podobnih pesmi, pet ali šest pesmi enako všečnih vsem v Evropi.
Že na nacionalni ravni bi morali predstavnika izbirati posebej izbrana in do zadnjega trenutka neznana strokovna (!!!) žirija, ki bi jo sestavljali producenti, morda tudi glasbeniki in ki bi svoje delo opravili tudi v samem izboru, kjer naj nastopi vseh petdeset ali kdovekoliko držav. Resnici na ljubo, od letos slišanih in videnih šestintridesetih skladb se naslednje leto ? ah, že naslednji mesec, ne bomo spomnili niti treh.
