Feist je svoj prvi solo album izdala leta 1999 pod naslovom Monarch (Lay down your jeweled head), njen prvi nastop pa je bil s srednješolsko skupino kot predskupina legendarnim The Ramones. A je njen drugi album Let it die daleč stran od punk zvoka...
Za Feist je značilen stil petja, ki ga imenujejo jhai, gre pa za petje, kjer pevec nikoli ne poje na polno, ampak vedno pusti nekaj prostora in prav to naj bi bilo tisto, kar naj bi privlačilo poslušalce k poslušanju. In sodeč po slišanem na njeni plošči, to zadnje drži! Njena glasba je namreč prav zaradi njenega glasu neustavljivo privlačna!
Z minimalno instrumentalno spremljavo, kjer največkrat slišimo akustično kitaro, pa zelo malo bobnov in basa, včasih orgle in tolkala, vse se sprehaja med lahkotnim jazzom, soulom in popom. Prva uspešnica je skladba Mushaboom, kjer se sliši nekaj električne kitare in obilo akustične kitare, ritem pa narekujeta ploskanje in tamburin, vse skupaj, seveda z vokalom vred, pa da zelo orkestralen zvok.
Povsem drugačna je Leisure suite, kjer je glasbe sprva zgolj za odtenek, nato pa slišimo ogromna klavirja in zamolklo trobento, vse skupaj pa zveni povsem jazzovsko. When I was a young girl je zelo plemenska, v uvodu spomni na My wild love v izvedbi The Doors, glas deluje tudi kot ritmična spremljava, proti koncu pa vse skupaj zelo spomni na Calexico in njihovo doživeto igranje mehiških pokrajin.
Inside and out je priredba skladbe Bee Gees Inside out, ki je v uvodu povsem jazz, s klavirjem, trobentami in kontrabasom, v nadaljevanju, še posebej pa refrenu pa skladba dobi toliko pop zagona, da se prav prijetno usede v ušesa. Ne morem niti mimo skladbe Tout doucement, ki ima francosko besedilo in povsem kabarejsko glasbo.
V glasbi je sicer veliko praznine in tudi jhai stil da občutek, da je Feist sposobna zapeti še veliko več, a tako se pri poslušalcu prebudi domišljija in mnogi bodo v njeni glasbi slišali še veliko, veliko več, kot je zabeleženo na plošči. Upam le, da je ne bodo odkrili požrešni managerji in iz nje želeli ustvariti zvezdo, saj imamo tako možnost, da jo prihodnje leto vidimo tudi v okviru kakšnega slovenskega glasbenega festivala.
Feist: Let it die
(leto izdaje 2004, založba Polydor, distribucija Multimedia)
Ocena: 4,5
