Britansko pevko Gabrielle mnogi najbolj poznajo po prevezi na desnem očesu (zaradi okvarjene veke), številnim je ostala v spominu po skladbi Rise, velika večina pa njen glas primerja z glasom Tracy Chapman, kar je zelo dobra primerjava...
Gabrielle je odločneje na solo pot stopila prav v povezavi s Tracy Chapman, saj je svojo prvo uspešnico Dreams osnovala na podlagi skladbe Fast car, čeprav so producenti nato poskrbeli za bolj izvirno glasbeno spremljavo.
Sicer pa je Gabrielle do sedaj posnela štiri albume, prvega Find your way leta 1993, tri leta kasneje je izdala še ploščo Gabrielle in predvsem britansko javnost prepričala kot ena najboljših soul pevk, ki pa svoj navdih išče tudi v popu osemdesetih.
Leta 2000 je izdala še svojo tretjo ploščo Rise in z naslovno skladbo (ki je bila osnovana na Dylanovi Knockin' on Heaven's door) ter uspešnico Sunshine kljub osebni krizi poskrbela za navdušenje. Nad glasbo je prevladal njen žametni vokal, vendar pa se je kljub uspehu Gabrielle za nekaj časa umaknila.Precej nepričakovano se je leta 2001 na tržišču pojavila zbirka uspešnic Dreams can come true: Greatest Hits vol.1, na novo studijsko ploščo pa smo čakali vse do letošnjega poletja.
In prišla je plošča Play to win, s katero bi Gabrielle rada opozorila, da je še vedno prisotna. Glasba na plošči je zelo raznolika, saj se nežne balade mešajo z lahkotnim rockom, sliši se tudi nekaj malega jazza in ena skladba, ki je odigrana v bolj modernem r'n'b stilu, seveda pa tudi tokrat ne bo ušla glasovnim primerjavam s Tracy Chapman.
V kategorijo lahkotnejših, počasnejših skladb lahko prištejemo Ten years time, Sometimes, War of two minds in Tumbling down. Instrumentalno podlago navadno tvorita predvsem klavir in pa akustična kitara, slišati je nekaj spremljevalnih vokalov, ki precej popestrijo zvok, vse skupaj pa seveda zaokroži Gabriellin vokal.
Stay the same je precej klasično rockerska, z obilo bobni in zelo dinamično kitaro, tudi barva glasu je nekoliko drugačna. You used to love me ima nekaj Dylanovskega naboja, slišati je nekaj malega godal, sicer pa jo instrumentalno zaznamuje predvsem klavir.
No big deal krasi zares žameten vokal, mešata se akustična in električna kitara, Latchkey Kid ima akustičen uvod, ki spomni na novejše skladbe Norah Jones in ima tudi sicer nekaj jazzy navdiha, v spominu pa ostane tudi odličen refren, popestren z orglami.
Fallen angel se začne s precej nežno akustično kitaro in se nato razživi, tako instrumentalno (predvsem bobni in kitara) kot tudi vokalno. Izredno dinamična je tudi Give and take, tista bolj sodobno r'n'b-jevsko obarvana pa nosi naslov Picking up the pieces.
Gabrielle je posnela ploščo, ki je izredno prijetna za poslušanje in če lahko Norah Jones uvrstimo v nekakšen predalček lahkotnega jazza, bi lahko Gabrielle uvrstili med bolj lahkotne soul in r'n'b izvajalke, ki ima izreden smisel za interpretacijo besedil in ni podlegla produkcijskim trikom in ukanam, ki zavajajo poslušalce.
Gabrielle: Play to win
(leto izdaje 2004, založba Systemtactic, distribucija Multimedia)
Ocena: 4
