Skupina Gomez je nastala leta 1996 v Angliji, do današnjega dne so izdali tri studijske albume, ploščo raritet in pred kratkim ploščo Split the difference. Njihov zvok bi po "defaultu" moral imenovati brit-pop, a je to nemogoče, saj so mnogo bolj rock, hkrati pa ne morejo zatajiti svojega izvora.
Skupino sestavljajo Ben Ottewell (kitara in vokal ter tudi glavni pisec), Tom Gray (vokal, kitara in klaviature), Paul Blackburn (kitara, vokal), Olly Peacock (bobni) in Ian Ball (vokal, kitara, orglice). Za razliko od Oasis, Portishead, The Verve in Radiohead so ostali predvsem pri rocku in njihove plošče Bring it on (1998), Liquid Skin (1999), Abandoned Shopping Trolley Hotline (zbirka raritet iz 2000) in In our gun (2002) so bile toplo sprejete pri kritikih in poslušalcih - na obeh straneh Atlantika, kar je za britansko skupino bolj izjema kot pravilo.
Glasba na plošči Split the difference je zelo raznolika, najbolj pa mi je v spominu ostal vokal Bena Ottewella, ki pogosto spominja na Eddieja Vedderja iz Pearl Jam. Glasba se sprehaja med akustičnimi in električnimi, nekaj pa je tudi obojega, moč pa je slišati tudi nekaj zares nenavadnih zadev.
Do one je precej energična, vsaj instrumentalno, vokal pa je nekoliko bolj umirjen, odlična je These 3 sins, ki se začne z akustično in bas kitaro, ritmika je drugačna, ogromno je tudi kitar v ozadju, vokal zelo zanimiv.
Silence je edina skladba, ki močno spomni na brit-pop, čeprav je začetek precej električen, a se nato pomehkuži, Me, you and everybody je znova precej akustična, vokal bi zlahka zamenjal z Vedderjem, slišimo pa tudi ogromno zanimivih prehodov, celo vokalnih.
We don't know where we're going se začne akustično, zanimivo instrumentalno spremljavo pa nekoliko pokvari pretirano popačen vokal. Meni najljubša je skladba Sweet Virginia, ki je polna akustike, back vokalov, ki prijetno popestrijo zvok, ritmika je nekoliko drugačna, refren pa se kmalu usede v uho.
Dobro zveni tudi Catch me up, kjer slišimo precej kitar, tudi tu je vokal nekoliko popačen, a ne moti, Where ya going? je precej ostra skladba, kjer vokal znova spomni na Vedderja, sledi pa najbolj nenavadna skladba na plošči Meet me in the city. Bobni sicer delujejo nekoliko plemensko, vendar pa ima vse skupaj precej elektronski prizvok in celo vokal deluje, kot bi prihajal iz globine.
Chicken out je znova mnogo bolj kitarska, v uvodu je sicer nekaj malega kitarskega poigravanja, nato pa skladba postane mnogo hitrejša, kitare pa so precej hreščeče. Zadnje tri skladbe na plošči so znova zelo dobre ? Extra special guy je odigrana na akustično kitaro, solo del je odigran na orglicah, skladba pa malce spomni na zrele The Beatles.
Nothing is wrong je bolj osnovna, odigrana ob osnovni kitari, basu in bobnih, vse skupaj lepo zaokroži refren, There it was pa je odigrana ob kitari in klavirju, zelo počasna skladba, ki nekoliko spomni na Coldplay. Vokal je tokrat močno drugačen od že slišanega in morda ob zaključku plošče zares samosvoj.
Glasba Gomez je raznovrstna in zanimiva in nikakor predvidljiva ali tipična, primerna je tako za mlajše poslušalce, ki prisegajo na lahkotnejše skladbe, kot tudi za zrelejše občinstvo, ki ob glasbi opazi tudi besedila, ki se tukaj spopadajo z osebnimi opažanji in dogodki v okolici. Skratka ? rock, ki ga je veselje poslušati.
Gomez: Split the difference
(leto izdaje 2004, založba Virgin, distribucija Dallas)
Ocena: 4
