Zgodba o Guns N' Roses se je začela v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega leta in vsem postala znana 1987 z izdajo prvenca Appetite for destruction, za mnoge pa se je končala že davnega 1993, ko so izdali ploščo The Spaghetti incident?, na kateri so preigravali punk klasike.
V skupini je od stare postave pravzaprav ostal le še pevec Axl Rose, ki že nekaj let obljublja novo ploščo, ki naj bi nosila naslov Chinese Democracy (ali morda Democrazy) in naj bi izšla do konca letošnjega leta. A to slišimo vsako leto!
Tudi o pričujoči plošči Greatest hits se je še pred izdajo dvignilo ogromno prahu, saj so Axl Rose, basist Duff McKagan in kitarist Slash na sodišču skušali doseči prepoved izdaje zbirke uspešnic s strani založbe Geffen. Kot vidite, jim ni uspelo in z užitkom se lahko predate skoraj osemdesetim minutam glasbe ene najbolj vplivnih skupin konca 20. stoletja.
Appetite for destruction (1987) torej - izvirna postava skupine, kjer sta bila poleg že omenjenih Axla, Slasha in Duffa še Izzy Stradlin' (ritem kitara) in Steven Adler (bobni). In večne skladbe v spominu vsakega rockerja ? Welcome to the jungle, Sweet child o' mine in Paradise city, ki jih najdete na plošči.
V spominu so ostale seveda tudi Rocket queen, pa My Michelle, It's so easy, Mr. Brownstone in Nightrain. Plošča, s katero so Gunsi začeli svoj pohod v širni svet in ki jo preprosto morate imeti na polici.
V letu 1998 je sledil nenavaden poizkus s ploščo GN'R Lies, kjer so prevladovale predvsem akustično zasnovane skladbe, na zbirki pa boste slišali ravno tako zimzeleno Patience. Slavno žvižganje, heodnističen videospot in začudenje, da so lahko po pijančevanju in razgrajanju poznani rockerji lahko tudi nežno. Žal so pozabili na skladbo I used to love her.
Tri leta kasneje znova drzen poizkus, ko so izdali dvojno ploščo Use your illusion, ki je bila pravzaprav tudi njihova zadnja plošča z avtorsko glasbo. Za drugi del Terminatorja ustvarjena You could be mine, pa Don't cry (na MTV-ju se je tiste čase vrtela hkrati s Smells like teen spirit Nirvane in Alive Pearl Jam) s Shannonom Hoonom kot back vokalistom.
Zanimivi priredbi Live and let die in Knockin' on heaven's door (se spominjate njihovega nastopa na koncertu v čast Freddieju Mercuryju?), pa orkestralno obogatena November rain, nenavadna Yesterdays in ena najboljših Civil war.
Zanimivo, na slednji je še bobnal Steven Adler, ki ga je že zamenjal Matt Sorum, na številnih posnetkih pa je prisoten tudi klaviaturist Dizzy Reed. V svetu so tista leta Guns N' Roses tekmovali z Metallico (tedaj so izdali album Metallica) in deloma AC/DC (izdali so The Razor's edge), pri nas pa se spominjamo predvsem medijskega dvoboja z New Kids On The Block.
Leta 1993 je sledila še izdaja punk priredb pod naslovom The Spaghetti Incident?, s katere lahko slišimo Since I don't have you in izredno zanimivo Ain't it fun, ki so jo pretvorili v zanimiv blues'n'roll, naslednje leto so posneli še priredbo Sympathy for the devil za film Intervju z vampirjem, nato pa je skupina začela razpadati.
Leta 1999 je najbrž znova bolj na željo založbe izšla zbirka živih uspešnic Guns N' Roses ? Live era '87 ? '93, zadnjih nekaj let pa poslušamo obljube o novem studijskem albumu, videli pa smo tudi nekaj ponesrečenih živih nastopov. Ostali člani skupine bolj ali manj uspešno hodijo po solistični poti ali delujejo v drugih skupinah.
Ne glede na dogodke zadnjih let Guns N' Roses ostajajo ena najpomembnejših rock skupin zadnjih dveh desetletjih prejšnjega tisočletja, saj so vplivali na danes moderne izvajalce, hkrati pa so tudi z nekaterimi nenavadnimi potezami izzvali nastanek grungea in prodor Nirvane, Pearl Jam, Stone Roses, Soungarden, Blind melon in drugih.
Guns N' Roses: Greatest hits
(leto izdaje 2004, založba Geffen, distribucija Multimedia)
Ocena: 5
