Gušti se je vrnil in to ne sam! Vrnil se je s Polono Kasal in novo, drugo ploščo GP, s katero bo skušal ponoviti uspeh prvenca Dolce Vita, ki je zaznamoval slovensko pop rock sceno, saj je Gušti okoli sebe zbral obilo zanimivih glasbenikov, ki so se lahkotno sprehajali skozi glasbene žanre, ki jih v matičnih skupinah niso vajeni.
Eno največjih odkritij plošče Dolce Vita je bila tudi Polona Kasal - skladbi Mine leto in Vedno zame sta bili med najpogosteje predvajanimi in tako se je Miha Guštin - Gušti odločil, da drugo avtorsko ploščo posname zgolj s Polono. Seveda, na plošči je sodelovalo še nekaj glasbenikov - Jani Hace, Matej Wolf, Davor Klarič, producent Žare Pak, Mitja Vrhovnik - Smrekar, Grant Austin in Peter Dekleva, vendar z izjemo slednjega posebnega pečata niso pustili.
Na prvo poslušanje gre za zelo povprečen izdelek, najslabša točka celotne zadeve pa se zdi ravno Polona - zategovanje zlogov, preveč enoličen in na trenutke zelooo dolgočasen glas. Nekaj naredijo tudi ne najbolj prepričljiva besedila, ki imajo včasih tako trapaste rime, da človek težko verjame, da gre za Guštijeva besedila.
Tudi po vseh naslednjih poslušanjih se slika bistveno ne spremeni, mogoče človek še najbolj pogleda skozi prste besedilom, glas žal ostane v ušesih. Vseeno - kar nekaj skladb je zelo poslušljivih. Na primer baladna Ljubljana, kjer se glasba in vokal lepo združita, pa Moje sanje, ki ravno tako deluje zelo celovito.
Instrumentalno je zanimiva Tukaj in zdaj, prav nemogoča je Živim v veri, Noč, dan ima prijeten poppy refren in kar nekaj prepletov kitare in klaviatur, prijetna pa je tudi Sonora z jazzy uvodom, ki na trenutke zelo spomni na Calexico, hkrati pa ima tudi nekaj zanimivega starinskega prizvoka. Meni najboljša pa je zagotovo Večja, ki se začne s Hendrixovim kitarskim uvodom in se nadaljuje zgolj z glasom in kitaro, kasneje pa se vse skupaj preplete še s Hammond orglami (Davor Klarič).
Tukaj in zdaj, Večja in Sonora so zagotovo najbolj svetli trenutki plošče in zanimivo, da sta prvi dve v celoti delo Petra Dekleve, zadnjo pa je Peter napisal skupaj z Guštijem. Zakaj to izpostavljanje? Ko je Gušti zapustil Big Foot Mamo in tudi, ko so slednji izdali 5ing, je bilo mnogo govora o (pod)povprečnih besedilih, a se na plošči GP tudi Gušti ni posebej dokazal.
Vendar Guštija ne smemo več gledati kot del rock scene in tudi ne več zgolj kot posameznika, ki je ploščo ustvarjal z gosti. Gušti in Polona sta kot jin in jang, za slovenski pop je plošča GP nadpovprečna, sicer pa zelo povprečna in čisto nič posebnega.
Gušti in Polona: GP
(leto izdaje 2005, založba in distribucija Streetz 100)
Ocena: 3,5
