Vztrajati petnajst let v garažnemu, umazanemu, a iskrenemu undergroundu v naših krajih ni kar tako. Pred nami se je tako te dni znašla peta plošča vrhniške rockovske skupine Hic Et Nunc, ki nosi naslov Burn Fat Old Sun.
Glede na naslov prve asociacije letijo na skladbo zgodnjih Pink Floydov, Fat Old Sun, a s to skladbo, razen svežine, nima nobenih skupnih točk. Hic Et Nunc, tokrat pod taktiriko producenta Chris Eckmana še naprej samozavestno stopa korak naprej v svoji vztrajni in entuziastični glasbeni poti.
Pred nami je kolaž najžlahtnejših zvokov, ki potegnejo za sabo tako vse prejšnje odtenke glasbenega izraza skupine, poleg vsega pa vključuje še močnejše elemente modernega rocka, ki je zopet na vrhuncu vsepovsod, razen v Sloveniji. V svoj prepoznavni Hic Et Nunc zvok pa skupina vpleta močnejši priokus trdega rocka, kar jih nekako vrača nazaj h koreninam in jih začinijo z vse boljšim, če je to sploh še možno, vokalom Bruna Subiotta, ki na plošči kar nekajkrat poskrbi za srh vzbujajoče soul vložke. Kitara Bernarda Kogovška je predvsem tista, ki poleg vokala daje skupini prepoznavnost, a vsekakor ni za zanemariti ritem sekcije. Vidi se, da ima tudi basist Tomi Popit za seboj že pravo pravcato kilometrino, ki tre basovske strune. S svežo pridobitvijo Luke Kržeta, mladega in obetavnega bobnarja, pa ritem podlaga pridobi na nekaterih spremembah. Nekoliko enostavnejše bobnanje, ki mestoma, predvidljivosti navkljub, pritegne že pravcate funky vzorce in osveži zvok skupine.
Zasedbi Hic Et Nunc se skoraj na vseh skladbah pridruži tudi producent, glavni avtor skladb legendarne skupine iz Seattla, The Walkabouts. Z izjemo ene same plošče, skupina Hic Et Nunc, namreč na vsaki plošči (in občasno tudi na živih nastopih) obogati zvok z zvokom orgel. Tokrat jih igra sam Eckman, ki pa poleg tega gostuje tudi kot kitarist in pevec spremljevalnih vokalov. Vsekakor veliko priznanje skupini, ki je po Eckmanovih besedah, ne samo ena najboljših, ampak tudi najboljša v Sloveniji. Eckman pa ni edini eminentni gost na plošči. Pri zadnji skladbi, hipijevsko orientirani "Petrol" na inštrument dobro, zabrenka še ena svetovna legenda, kantavtor Terry Lee Hale. Z velikimi imeni na področju glasbe nehamo, vsekakor pa moram omeniti še oblikovno vrednost izdelka. Jana Marot je, s pomočjo fotografij priznanega fotografa Toma Brejca, ustvarila pravcati konceptualni ovitek s knjižico, ki se kar sonči v gorečemu debelemu staremu soncu.
Žal obstaja verjetnost, da bo ta plošča ostala prezrta, a za tiste, ki imajo v sebi vsaj kanček patriotizma je ta plošča nujna. Kaj tako velikega se v naši sredini zgodi zelo redko. Ali kot se je nekoč pošalil bivši bobnar Hic Et Nunc, Boris Kerimov, pred nami je nova glasbena zvrst, ki sliši na ime "top rock"!
Kapo dol pa tudi pred meceni plošče, to so Klub vrhniških študentov, Občina Vrhnika, ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana. Nekaterim ni vseeno!
Hic Et Nunc: Burn Fat Old Sun
(leto izdaje 2005, založba Nika)
Ocena: 5
Silvij Skok
