Trboveljski kvartet, ki mu še vedno poveljuje Andrej Guček, je decembra 2002 izdal že svoj šesti album z naslovom Silicijevo nebo. Plošča, ki je bila izdana ob desetletnici delovanja skupine, je ena njihovih najboljših.
Skupina Hiša je svojo desetletnico decembra proslavila z izjemnim koncertom v rodnih Trbovljah, tam pa je prvič v večji meri tudi predstavila skladbe z nove plošče. Gre za ploščo z desetimi skladbami v skupni dolžini nekaj več kot trideset minut, a ko je plošče enkrat konec, si jo želite poslušati vedno znova in znova. Morda je to tudi razlog, da jo šele sedaj ocenjujemo.
V sami glasbi skupine se prav veliko stvari ni spremenilo - še vedno je v ospredju predvsem odlično petje liričnih besedil, ki jih spremlja glasba, ki bo jo najlažje označili za Hiša glasbo. Tisti, ki skupine morda ne poznate tako dobro, vam lahko namignem, da se že ves čas delovanja spogledujejo z ameriško "west coast" sceno in izvajalci kot so Crosby, Stills and Nash, Neil Young, Graham Parsons, Buffalo Springfield, The Byrds, The Band in podobnimi.
Osebno sem se ob poslušanju plošče spomnil na drugo ploščo The Jimi Hendrix Experience Axis: Bold as love, saj gre za zelo podobno lirično izpovedovanje, prepletanje različnih glasbenih stilov in nenavadno svežino, ki je v našem prostoru manjka.
Prva skladba na plošči Praznik spomni na stare čase in skladbe s plošč Hiša (1994) in Neskončna pot (1996), saj gre za klasično zmes akustičnega igranja, prepletenega s klavirjem in ubranega večglasnega petja.
Skladba Meč besed nam poda povsem drugačno sliko, saj je hitrejša in odigrana v klasičnem "west coast" stilu, obogatena še z orglicami, predvsem pa z besedilom, ki podobno kot ostala močno odstopa od slišanega v slovenski glasbi.
Pozabljen je pesem, ki je nastala po ponesrečenem gostovanju Draga Mlinarca v Trbovljah, ko je prišel na svoj koncert, za katerega ni vedel, da odpade. Legendarni hrvaški poet, ki je že pred tridesetimi leti navduševal s svojim glasom in enkratnimi besedili, je tako dobil odličen poklon tudi v slovenski rock glasbi.
Zadnja zmaga je eden od vrhuncev te plošče, saj gre za odličen Neil Youngovski rock'n'roll, z odličnim besedilom in tistim pravim, iskrenim glasbenim nabojem, na katerega so mnogi že pozabili. Skupini se je na posnetku pridružil tudi fenomenalni Jure Tori (sicer član skupine Orleki), ki je v svojem značilnem stilu odigral hammond orgle.
In nato popolno nasprotje prejšnje skladbe, umirjena Ognjeni ples, ob poslušanju katere se vam lahko vedno znova naježijo dlake. Če skladbo in glasbo dojemate v vsej popolnosti in veličastnosti, vam vse to ne uide. Morda je prav to tista prelomna skladba, ki me je ob primerjavi s fantastično Little Wing spomnilo na prej omenjeno Hendrixovo mojstrovino.
Silicijevo nebo je še ena v vrsti pesmi, pri katerih je treba poslušati predvsem besedilo in marsikdo se bo lahko našel med vrsticami. Petje spremlja zgolj klavir, refren pa je odpet štiriglasno - na vso moč in vsa pljuča...
Smešnojezna je skladba, ki od vseh najbolj odstopa. Ne le od skladb na tej plošči, temveč od praktično vseh njihovih skladb, saj gre za izjemno duhovito in hudomušno pesem, ki bi ji ob bok lahko postavili Mesto prihodnosti s plošče Kompas srca (1998). S pomočjo Jureta Torija, ki je sedel za klavir, je skladba odigrana v zanimivem in za Hišo nenavadnem boogie stilu.
Poletni večer je ena od tistih skladb, ki ne pritegnejo ravno na prvo poslušanje, a vas kmalu zasvoji. Zlahka si predstavljate katerokoli obmorsko mesto in dogajanje okoli devete ure zvečer, le da skladba ni tako cenena in kičasta, kot so podobe vseh in vsega v poletnih večerih.
Na zdravje, svet! je zelo zanimiva pesem, instrumentalno zelo vedra in optimistična, tudi prve kitice kažejo na hvalnico življenju, a se v zadnjem delu slika spremeni ("Čas nikdar ne spi / spet mine leto dni / večno isti krog / se v staro smer vrti?") in nisem povsem prepričan, kaj lahko slavimo?!
Možnost življenja, ki je kakršno je, torej dobro in/ali slabo ali naj slavimo in proslavljamo ter se veselimo tistih lepih, čudovitih trenutkov življenja? Morda pa je potrebno v prav vsaki stvari, priložnosti, celo nesreči videti zgolj dobro in slaviti vsako novo priložnost?!
Presodite sami!
Plošča se zaključi s še enim vrhuncem. Skladbo Resnica je ptica. Nemogoče preprosta in preveč resnična ter tudi kruta, da bi lahko bilo res. A žal besedilo razkrije vso bridkost življenja, predvsem pa ljubezni. In to dvoje je vsekakor povezano eno z drugim, saj eno brez drugega ne moreta.
Skupini marsikdo očita njihovo melanholičnost in oklepanje starih glasbenih obrazcev in morda so prav zaradi tega tudi tako neznani in, da, lahko napišem tudi nepopularni. Žal, saj gre za skupino, ki v nobenem trenutku ne podlega sodobnim smernicam v glasbi, kaj šele trenutnim trendom in nasilnemu ustvarjanju hitov ter popevk, temveč vztrajajo pri ustvarjanju glasbe, ki jih veseli in zadovoljuje. In ne le njih, temveč tudi peščico oboževalcev, ki jim sledi(mo) na preveč redke koncerte po Sloveniji.
Zaslužijo si priložnost in če imate možnost skupino slišati v živo, jo izkoristite, ne bo vam žal.
In če želite kdaj izvedeti, kakšno je silicijevo nebo po jasnem dnevu se ob času sončnega zahoda ozrite na zahod, mogoče boste imeli srečo in videli še eno od čudes narave. Raznolikost tega ne pogostega naravnega pojava pa lahko v obliki glasbe užijete kar s pomočjo plošče.
