Punk in hard core sta vedno redkejša pojava v današnjem glasbenem prostoru, ko vse postaja izumetničeno in le na videz popolno. Fantje, ki igrajo tovrstno glasbo, pa se s svojim videzom in splošnim izgledom ne obremenjujejo - svoja iskrena čustva in videnja vlagajo v glasbo, ki je surova in pogosto tudi neobrzdana.
In točno tako - torej surovo in neobrzdano zveni skupina iz Kraljeva v Srbiji in Črni gori, ki se je poimenovala Hoću? Neću! in ki je v našem glasbenem prostoru precej neznana, nasploh pa je o njih zelo težko dobiti kakršnekoli informacije.
Nekoliko bolje jih najbrž poznate ali pa se jih vsaj spominjate obiskovalci No border Jam festivala v mariborski Pekarni, saj so leta 2002 tam nastopali, dan kasneje pa posneli ploščo, ki jo bomo na kratko predstavili.
Na plošči boste našli dvanajst skladb in pa zelo zanimiv uvod v ploščo, kjer lahko slišite veliko resnic. No, le osem skladb na plošči je studijskih, ostale štiri pa so bile posnete na že omenjenem festivalu. Resnici na ljubo pa je razliko med studijskimi in živimi posnetki zelo težko slišati, saj imajo Hoću? Neću! ogromno energije tudi pri studijskem igranju.
Uvodne skladbe še minejo v hipnotični jezi punka, nato pa skladbe postajajo vedno bolj hard core, kljub vsemu pa je še vedno moč razločiti besedila, ki so poglavje zase. Ko se je pred skoraj tridesetimi leti punk pojavil, se je pojavil z namenom kritizirati vladajoči režim, kjerkoli je to že bilo.
Nato se je vse skupaj le še izrodilo in v drugi polovici devetdesetih, pa tudi danes, je vse tisto, čemur predvsem mladina rada reče punk, zelo podobno pop glasbi. Hoću? Neću! pa so vse tisto, zaradi česar bi bili izredno uspešni že pred skoraj tridesetimi leti, a jih takrat najbrž sploh še ni bilo na svetu.
Skladbe Ritual, Vodja, Od izbora do izbora, Preko zidova nacionalizama i rata, še posebej pa v živo zabeležene Đubre, Bednik, Pas moj prijatelj in Srbski san so skladbe, ki bi jih moral imeti v ušesih vsak pravoverni punker.
Srbija in Črna gora velja za eno najbolj patriotskih držav in hkrati tudi za eno tistih, ker bi ljudje raje umrli od revščine, kot pa da bi priznali, da izvoljeni ljudje ne vladajo najboljše in zaradi tega narod trpi. Hoću? Neću! pa so storili prav to!
Dovolj jim je vedno enih in istih obljub o boljšem življenju, ki bo zanje kmalu le še pravljica! Dosti imajo mladih povzpetnikov, ki bogatijo na račun trpečih delovnih ljudi! Dosti jim je mladine, obsedene s Pink TV in umetno lepoto ter umetno glasbo!
Poznate v Sloveniji ali sploh kje na svetu kakšen tako drzen band? Morda zgodnji Niet in Pankrti na prvih malih ploščah, deloma tudi Laibach? Da, a to so žal le kriki iz ogromne puščave. Slovenska glasbena javnost je svoj odnos to tovrstne glasbe pokazala tudi s tem, da boste ploščo Hoću? Neću! zelo težko kupili v najbolje založenih in prepoznavnih trgovinah. Da, morale boste obiskati glasbeno trgovino s posluhom za resnično in iskreno!
Hoću? Neću!: Hoću? Neću!
(leto izdaje 2003, založba Subkulturni azil)
Ocena: 5
