Ian Anderson je živa legenda, kot nam je v intervjuju pred tedni zaupala že Tinkara Kovač in zanjo predstavlja izjemno čast, da se je odzval njenemu povabilu in da bo igral z njo in skupino na koncertu, ki je poimenovan The place 2 be. V nadaljevanju si boste lahko prebrali nekaj izjav z uradne tiskovne konference, ki se je zgodila v petek, prav na koncu pa so vprašanja, ki sem jih Ianu postavil v ekskluzivnem intervjuju za ŽVPL.
Treba je omeniti, da je Ian Anderson izredno duhovit in zabaven sogovornik, ki se je ves čas šalil in se trudil navezati čim bolj sproščen stik z novinarji, kar mu je z redko videno karizmo tudi uspelo. Na glasno izrečeno željo ene od novinark in tiho željo vseh nas, sta Tinkara in Ian že na tiskovni konferenci skupaj zaigrala delček slovite skladbe Bourree.
Kaj vas je prepričalo k sodelovanju s Tinkaro Kovač?
No ja, spominjam se našega nastopa v Ljubljani pred leti, ko sem spoznal mlado hipi dekle, kateri bi bil lahko morda oče - nad tem sicer ne bi bila preveč navdušena moja soproga, s katero sem skupaj že osemindvajset let in niti oče tega dekleta (veliko smeha)...
Lani sem potem spoznal Tinkaro na koncertu v Udinah, kjer smo nastopali z Jethro Tull, kjer sva se pogovarjala, izročila pa mi je tudi svojo ploščo O-range. Ploščo sem poslušal in bila mi je zares všeč, potem pa sem jo dal v poslušanje enemu od fantov v skupini in plošča se je izgubila. Očitno jim je bila tako všeč, da so jo zadržali (smeh).
Ko me je Andrea poklical in me vprašal za mnenje, sem se spominjal le tega, da mi je bila plošča všeč in sem privolil v sodelovanje. Mislim, da je Tinkara enkratna glasbenica, ki ima dober občutek za igranje flavte in takšnih ljudi preprosto ne zavrneš, ker jih ni prav veliko.
Se vam velikokrat zgodi, da vas povabijo za glasbenega gosta in da se povabilu tudi odzovete?
Da, dobim veliko ponudb in v poslušanje dobim ogromno plošč. S slednjimi je težava, ker dobim ogromno obupnih plošč in potem skušam najti lepe in dobre besede, s katerimi bi opisal tisto obupno glasbo. In to mi vzame zelo, zelo veliko časa.
Na vabila se redko odzovem, čeprav pogosto nastopam z domačimi glasbeniki, ki se nam pridružijo na koncertih z Jethro Tull. To mi je v velik užitek, saj na ta način spoznam drugačne in pogosto zelo zanimive stile glasbe.
Zelo redko pa se zgodi, da bi se odzval povabilu, kot je bilo Tinkarino, saj me mora določen glasbenik resnično navdušiti in v tem primeru se je zgodilo natančno to.
Obstaja kakšna možnost, da se bo Tinkara pojavila kot gostja Jethro Tull na koncertu v Zagrebu?
Vprašal bom ostale fante, ker je Tinkara odlična flavtistka in fantje bodo zagotovo navdušeni nad njeno prisotnostjo, sploh, ko jim bom povedal, da je samska (smeh). No, vsekakor obstaja velika verjetnost, da se bo to zgodilo.
Na naslednje vprašanje je odgovarjala Tinkara Kovač: Vaše prve misli, ko ste izvedela, da boste resnično igrali skupaj z Ianom?
Seveda sem bila navdušena, saj se ne zgodi vsak dan in na vsakem koncertu, da bi lahko sodeloval s svojim vzornikom in hkrati tudi velikim mojstrom igranja flavte. Seveda sem si priskrbela vse plošče Jethro Tull, ki jih je bilo mogoče dobiti in jih poslušala, se učila, odkrivala vedno nove in nove stvari.
Želela sem se res dobro pripraviti na ta nastop, da bi opravičila Ianovo zaupanje in da bi hkrati zadostila tudi svojim željam, saj stvari nikoli ne želim početi polovičarsko.
Pravkar ste prišli v Slovenijo? bržčas prav veliko časa za skupne vaje ni bilo. Bo vse bolj ali manj podrejeno improvizaciji?
No ja, jaz za razliko od Tinkare vedno igram po posluhu. Nisem izobražen in ne znam brati not, čeprav flavto igram že več kot trideset let in? imel sem veliko težav, ko me je neka znanka skušala naučiti, kako naj pravilno igram flavto.
Imela je knjigo "How to play flute: Book 1" in potem mi je kazala, kako moram pravilno držati roke (vse nas nasmeji, ko kaže nerodne poskuse in si lomi roke) in? po tistem sem se moral na novo naučiti igrati flavto. Na svoj način seveda, ne na njenega (smeh).
Da, repertoar ? igrali bomo nekaj Tinkarinih skladb in nekaj iz repertoarja Jethro Tull, nismo pa se še točno dogovorili, kaj natančno. Več bo znanega bo skupni vaji.
Zadnji dve izdaji, ki sta pri kritikih toplo sprejeti ? z Jethro Tull Christmas album in kot solist Rupi's dance, posvečena vašemu mačku ? nista značilni za rock izvajalce? Kakšen je bil motiv in kakšne so vzporedne točke?
Zgodi se, da se kot član skupine odločim posneti solistično ploščo, da bi zadostil lastnemu egu (smeh). Včasih si glasbenik preprosto želi posneti ploščo, kjer ni potrebno posneti skladbe, ki bo všeč tudi bobnarju, pa kitaristu in tako (smeh)? sam odločaš o vsem. Dovoli ti tudi določen odmik od tistega, kar delaš z matično skupino?
Sicer, ker sodeluješ z glasbeniki, ki jih moraš spoštovati, znova posnameš ploščo, na kateri so znova skladbe, ki so všeč tudi bobnarju in kitaristu, tebi pa ne tako zelo, a tako pač je. Gre za nekakšno čiščenje, uresničevanje morda malce drugačnih idej?
S Christmas albumom smo želeli znane božične pesmi predstaviti na nekoliko drugačen način, hkrati so na novo posneli nekaj naših starejših pesmi in pa nekaj novih, seveda. Božiča nismo opevali na klasičen način, temveč drugače. Vsem, ki so ploščo poslušali, je najbrž jasno, o čem govorim.
Na Rupi's dance pa gre za glasbene vplive, ki so se v meni zbirala zadnjih nekaj let, ko potujemo po svetu in kjer lahko slišimo obilo zanimive glasbe in tako sem v to ploščo prelil svoja videnja vzhodno evropske, pa keltske glasbe, tudi nekaj vplivov Bližnjega Vzhoda je moč čutiti?
Kljub vsemu pa so Jethro Tull še vedno tisto edino pravo, kar me najbolj veseli in kar najraje počnem!
Kaj je tako posebnega v glasbi vaše skupine, da vam uspe navduševati že dolgih petintrideset let?
Pravzaprav gre za frustracije, obsedenost (smeh)? kako nekaj narediti, ne boljše ali slabše, temveč drugače. Podobno kot je s slikarji, ki desetletja slikajo ene in iste lokvanje in imajo že na stotine takšnih slik lokvanjev, a vseeno ustvarjajo naprej. Zamenjajo kot, svetlobo, ozadje?
Namre? ? skladbe zame niso dobre ali slabe, so neki dobri, odlični in slabši trenutki. Podobno je na koncertih ? nikoli si ne re?em, to je bil pa odličen koncert in upam, da si ne bom nikoli rekel, da je šlo za obupen koncert. Vse so krivulje ? gor in dol, pa spet gor in dol?
Vse so trenutki, zanimivi trenutki in ?e ti na kakšnem koncertu ne uspe skladbe odigrati bolje, se boš naslednji večer še toliko bolj potrudil in tako naprej.
Skratka, gre za obsedenost s frustracijo, da je nekaj mo? narediti drugače, predstaviti z druga?nega zornega kota, perspektive in, osebno bom igral, dokler bo to fizi?no mogo?e. Mislim, obstajajo glasbeniki, ki igrajo dlje od nas, recimo The Rolling Stones.
Sicer pri njih ni vprašanje le, kako bi drugače igrali glasbo, ampak imajo v glavah tudi kako bi drugače, no, prišli do seksa. Mick Jagger je živa enciklopedija Kamasutre in mislim, da mu je poznano prav vse! Njemu in Borisu Beckerju! (smeh)
Vendar pri meni osebno ne gre za denar ? no, tudi pri Stonesih ni denar tisti, ki odlo?a, saj ga imajo ve? kot dovolj, temve? želja. Po druga?nosti! Kajti želja, da bi nekaj še nadgradil, odigral drugače in predstavil na še neslišan na?in, ne umre v tebi, ?e je v tebi del glasbenika, ki glasbo ne le igra in zaradi nje živi, temve? živi z njo in jo obožuje.
Zanimivo je bilo tudi Tinkarino vprašanje Ianu, ?e je on u?il Martina Barreja (sicer kitarist skupine) igranja flavte in presenetljiv odgovor?
Pravzaprav ne, saj je on igral flavto celo pred menoj. Jaz sem za?el flavto igrati nekje pri dvajsetih, on pa že nekaj let prej in se je sam izpopolnjeval in ima zelo dobro tehniko igranja.
Je Tommy Iomi kdaj igral z Jethro Tull?
Igral, hm? Sodeloval je tudi pri snemanju famoznega Rock'n'roll circusa The Rolling Stones v letu '69, kjer na posnetku sicer izgleda, kot da igra kitaro, vendar temu ni bilo tako.
Tommy je bil z nami na za?etku, vendar njegov stil igranja ni ustrezal našemu. Preprosto je bil preve? drugačen, progresiven za tisti ?as in, hitro je odšel in ustanovil Black Sabbath, kjer je lahko razvijal svoj stil in z njim postal slaven in prepoznaven. Gre za odličnega kitarista, ki pa za nas preprosto ni bil pravi!
Zakaj niste nadaljevali v konceptualnem stilu albuma A passion play, ki je eden najboljših?
No, o tej plošči ima vsak svoje mnenje in vsa mnenja so si zelo razli?na in si nasprotujejo. Res, gre za nekoliko bolj konceptualno ploščo, kot je bila tudi Thick as a brick (peta plošča skupine, izšla je leta 1972)) in to je bilo pa? obdobje, ko smo želeli ustvarjati takšno glasbo, vendar? nas je ravno to razdvojilo!
Po tistem smo zajadrali v nekoliko bolj folk in rock, no, trši rock, ?e lahko tako re?em, osebno sem odkril ogromno zanimive glasbe in, meni osebno ni bilo ve? do igranja in ustvarjanja konceptualnih albumov. Tudi, ?e pomislim ? danes A passion play (šesta plošča skupine iz leta 1973) ne bi zvenel kot takrat, morda ga sploh ne bi bilo!
Katera plošča vam je najljubša?
Pravzaprav najljubše plošče nimam, kot tudi ne skladbe. Gre za, kot sem že prej omenil dolo?ene trenutke ? dobre in slabe, na katere si ponosen ali pa jih želiš narediti druga?ne. Osebno mi je zelo vše? plošča Stand up (druga plošča, iz leta 1969), pa tudi plošče iz sedemdesetih in nato bolj rock, trše plošče, ki so sledile.
Res pa je, kot sem dejal, da ne morem za nobeno re?i, da je najljubša. Skladba ki mi je, vsaj trenutno, zelo vše?, je Budapest (na slabo poznanem albumu Crest of a Knave iz leta 1987), ampak vprašajte me naslednji teden, ko bo moja najljubša skladba? hm, najbrž Smoke on the water, da (smeh).
To je le nekaj vprašanj, ki smo jih lahko slišali na tiskovni konferenci v Hotelu Lev, sledijo pa vprašanja, na katera je Ian Anderson odgovarjal posebej za ŽVPL!
Mnogim glasbenikom ste idol, kdo pa je bil vaš vzornik oziroma ?lovek, zaradi katerega ste za?eli igrati flavto?
Eric Clapton! Veliko ljudi ne ve, da Eric Clapton ne zna igrati flavte. Mislim, obstaja veliko glasbenikov, ki znajo igrati vse, jaz nisem eden od takšnih. U?il sem se igrati kitaro, kot seveda ve?ina ljudi. In, ko sem imel nekje osemnajst, devetnajst let, sem prvi? slišal igrati Erica Claptona z Mayallovimi Bluesbrakersi in spoznal sem, da je veliko boljši kot vsi ostali in da preprosto ne bom mogel primerjati z njim, da ne bom nikoli tako dober.
In to me je prisililo, da sem se za?el ozirati za drugim instrumentom, ki bi ga lahko igral. In izbral sem flavto! Brez posebnega vzroka ali razloga, ampak bil sem povsem prepri?an, da Eric Clapton zagotovo ne zna igrati flavte.
Kasneje sem ugotovil, da tega ne znajo niti Jimi Hendrix, Jeff Beck, Jimmy Page, to so brez izjeme obupni flavtisti. In tako sem spoznal, da to je instrument, s katerim si lahko prepoznaven. Sprva je bila flavta bolj modni dodatek, da sem z njo mahal naokoli, ampak nato sem se jo moral nau?it igrati in to zelo hitro.
In tudi u?il sem se jo po vzoru kitarskega igranja in dobrih kitaristov, kot je recimo Eric Clapton. In zato sem na za?etku tudi igral kitarske zadeve ? riffe, prehode, solo dele ? podobno kot je v?eraj omenila že Tinkara ? hkrati pa sem skušal odigrati tudi ostale glasbene stvaritve.
Tako se je za?elo, ampak z leti sem seveda v svoje igranje vnašal elemente ostalih glasbenih zvrsti ? poslušam veliko folk glasbe z vsega sveta, klasi?no glasbo, jazz in blues, seveda poslušam tudi vso glasbo, ki jo dobim od ljudi in si tako razširjam obzorje.
Okoli vašega igranja na eni nogi se je spletlo kar nekaj legend ? a vendar, kako se je zares za?elo?
Pravzaprav, na eni nogi sem stal na za?etku, ko sem igral orglice. Ampak prvi novinar, ki je pisal o Jethro Tull je opazil dve stvari ? da stojim in igram na eni nogi in da igram flavto. On je ti dve stvari združil v en stavek in tako so vsi mislili, da igram flavto na eni nogi. In tako sem se moral nau?iti tudi to! Vsaj tako se jaz spominjam tega!
Moral sem se tega nau?iti, ker so ljudje mislili, da to znam in sem se preprosto moral nau?iti in to je bila zanimiva in zabavna zadeva. Takrat pa se še nisem zavedal, da v ljudski mitologiji, da so vsi igralci flavte ali piš?ali in bogovi, vsi so instrument igrali stoje? na eni nogi.
Naj bo to v evropski, krš?anski veri, v hinduizmu, v mitoloških pripovedih celotne Amerike, seveda tudi grški bog Pan je igral na eni nogi. Zanimivo je, da so vse te stvari geografsko tako dale? in razdeljene, tudi ?asovno oddaljene, a so si tako zelo podobne. Podobno kot v Dosjejih X ? zelo ?udno!
Vendar ni o tem še nih?e ni? napisal, nih?e ni tega preu?eval ? igranja flavte v mitologiji. Sam se veliko iskal preko spleta, a nisem našel nobenih doktoratov ali konkretnih raziskav o tej temi. Tudi jaz se tega ne bom lotil, ker nimam ?asa, upam pa, da se bo našel kakšen mlad raziskovalec, ki ga bo to zanimalo. Ker to je zanimivo, vse skupaj pa je zaskrbljujo?e in nenaklju?no povezano.
In ?e bi jutri pred Belo hišo pristali vesoljska ladja z Nezemljani, osebno ne bi bil presene?en, ?e bi pred Georgea Busha in ostale, ki bi jim prišli mahat in jih pozdravit, s tistega lete?ega krožnika ali ?esarkoli že, stopila oseba, bitje, ki bi stala na eni nogi in igrala flavto. Res me ne bi presenetilo!
Slišal sem namre? neko izjavo, da naj bi vi na eni nogi igrali iz protesta, ker na enem od koncertov Jethro Tull bobnar ni dovolj mo?no udarjal na ritem boben, da bi mu dokazali, da je mo? še kaj ve? kot le to?
To je sicer zelo zanimiva teorija, zanimiva govorica, vendar popolnoma neresni?na.
Slišal sem tudi nekaj o vašem hobiju, saj naj bi zbirali stare Leica aparate?
Da, jih zbiram, imam nekaj kamer, vendar ne gre za neko obsedeno zbirateljstvo. V zbiranju teh kamer uživam podobno kot pri flavti ? slednje je kot švicarska ura, zelo zapletena in umetelno izdelana naprava, ki deluje brezhibno.
Pri Leica aparatih je podobno, saj gre za klasi?no napravo z zanimivim mehanizmom in designom, ki ima svoje skrivnosti delovanja. Klasika, pa?! Lahko bi jih primerjal s Harley-Davidsoni, ki so klasi?ne umetelne stvaritve ? mešanica skrbnega inženiringa in umetnosti.
To je tisto, kar me privla?i ? izdelava in izgled teh zanimivih re?i. Zbiram ogromno stvari, ker me ogromno stvari privla?i in imam, morda deset Leica aparatov, nisem pa nek obseden zbiratelj.
Je mogo?e primerjati oba ljubljanska koncerta ? v sredini sedemdesetih in nato v letu 2000?
Tukaj smo bili leta 1974 in moji spomini na Ljubljano, Zagreb in Beograd so? bilo je zanimivo, saj smo imeli vpogled v svet komunizma in Sovjetske zveze, ob?utek nesproš?enosti in utesnjenosti. Čeprav ste bili del Evrope, ste bil od nje kljub vsemu odrezani. Obstajala je neka grožnja, strah, stalnega nadzorstva in podobno.
Jugoslavija kot taka je bila nenavadna država, saj je bila geografsko del Zahoda, a bila je pripojena, v mnogih pogledih, na vpliv Vzhoda in Sovjetske zveze. Nenavadno okolje in nismo se po?utili najbolj varno ? bali smo se policije in tudi ljudje, ki so prišli na naše koncerte, so v nas videli svobodno in demokrati?no življenje Zahoda, a je bila tudi to pravzaprav iluzija.
Bali smo se seveda, da bodo ljudje pretiravali in napa?no interpretirali razli?ne stvari in potem bi podobno storili tudi policija in oblast. Bali smo se prelivanja krvi in žal se je to tudi zgodilo. Prišlo je do izgredov in pretepov med obiskovalci koncerta in policijo, ampak mislim, da se je to zgodilo v Beogradu, ne v Ljubljani. In to me je vznemirilo, saj mi ta odnos ni bil vše?. Ljubljane se spominjam kot nekoliko lahkotnejše, ni bilo takšnega pritiska in ob?utka kontrole.
No, ko smo sem prišli pred štirimi leti, me je ravno to osupnilo, kako se je vse spremenilo. Sonce, ljudje so na ulici pili kavo, trgovine so bile odprte in ogromno stvari se je spremenilo. Veliko optimizma in dobre volje? povsem druga?no kot pred petindvajsetimi leti.
Veliko se lahko spremeni v zelo kratkem ?asu. Nenadoma v državo lahko plane povsem napa?en na?in zahodnega sveta ? reklamni panoji, na katerih oglašujejo Marlboro, Lucky Strike, Budweiser in podobne re?i. To se je zgodilo v Pragi, ko so se osvobodili sovjetskega pritiska.
Čez nekaj let se stvari spremenijo, uravnotežijo, denar začenjajo vlagati v bolj pametne stvari in veliko vlogo pri vsem skupaj ima tudi turizem. Praga se je prebudila ravno na tak na?in, in tja zdaj z veseljem odhajajo tudi Ameri?ani. Ne gre se za denar, ampak za odprtost, da se ljudje po?utijo dobrodošle. In zdi se mi, da so naravne znamenitosti omogo?ile to tudi v Sloveniji in na Hrvaškem.
Kako gledate na glasbo in nove glasbene zvezde, ko je bolj kot talent pomembno to, da si lep, da imaš za seboj dodelan show, vse ostalo pa je stranskega pomena? V vaših ?asih je bilo povsem drugače?
No, ko sem jaz za?el igrati, ti res ni bilo potrebno biti lep in ?udovit in popoln, mislim? jaz sem bil vedno grd, tudi pri dvajsetih nisem bil lepotec in moj obraz ni bil tak, kot si ga takrat lahko videl na televiziji.
Pravzaprav, neko? sem bil na naslovnici nekega najstniškega ?asopisa, revije, za petnajstletnice, ne spomnim se imena revije? To je bilo 1968. in na naslovnici je bila moja slika, poleg pa napis: Bi pustili, da se vaša h?i omoži s tem moškim?.
Bil sem grd in skuštran, z brado in naslednji teden je bil na naslovnici Peter Green iz skupine Fleetwood Mac, ki je bil ravno tako grd kot jaz, z groznim obrazom, ves namrš?en? (smeh) In z nama se je takrat vse spremenilo ? ni bilo ve? potrebno biti angelsko lep, da si bil zvezda, lahko si imel brado, neumite in razmršene lase, lahko si bil grd in pojavilo se je nenavadno zanimanje za grde moške.
In takrat je bila to bolj prednost kot slabost. O?itno pa je, ?e si lep, imaš ve? možnosti. Ve? oboževalk in ve? priložnosti. Najbolje je, ?e si zares grd ali zares lep, nekje vmes pa ni najbolje. Biti moraš kot Justin Timberlake ali kot Meat Loaf, vmes pa raje ne. In zagotovo boš postal slaven!
Hvala za pogovor in upam, da bomo nocoj na koncertu vsi uživali!
Hvala vam.
Ian Anderson se je v kratkem pogovoru izkazal kot duhovit sogovornik, izredno potrpežljiv in uglajen, skratka pravi gentleman. Lahko smo prepri?ani, da bo zvečer na koncertu pokazal tudi svojo bolj divjo, rockersko plat, ko se bo pridružil Tinkari na odru Cankarjevega doma.
Ne zamudite!
