Zasedba Incognito v bolj ali manj spremenjeni zasedb deluje že od leta 1979 dalje, ko so se imenovali še Light of the world, nato pa so se preimenovali in od leta 1981 do danes izdali dvanajst plošč, vključno s svežim izdelkom Adventures in black sunshine.
Skupino sta ustanovila Jean-Paul Munick in Paul "Tubbs" Williams, kije skupino sredi osemdesetih zapustil, Munick pa je z različnimi sodelujočimi glasbeniki uspešno krmaril med glasbenimi čermi, najboljšo potezo pa je storil, ko je v skupino privabil pevko Mayso Leak, katere glas zaznamuje njihovo glasbo.
Glasba skupine Incognito je zelo raznolika, giba pa se nekje med funkom, jazzom in soulom. Glasba je izredno polna, mešata se moški in ženski vokal, ki je sicer v večini in kar ni najbolj pogosto - na plošči sta dve dolgi instrumentalni skladbi.
Sicer pa je na plošči Adventures in black sunshine štirinajst skladb, skupna dolžina pa je krepko prek sedemdesetih minut. Spomnili se boste na Sly & The Family Stone, Stevieja Wonderja, tudi na Jamesa Browna, celo starejše izdelke Princea, zagotovo na Jamiroquaija, ki je očitno črpal tudi iz njihove zapuščine.
Don't turn my love away je nekoliko bolj klavirska, z obilo ženskih spremljevalnih vokalov in izrednim funk nabojem. Everything your heart desires je začinjena s pihali, a je razgibana le v refrenu, drugače pa precej osnovna, z glasom se dokaže Maysa Leak.
Close my eyes je zgrajen na prepletu in prehodih klaviatur in pihal, ušesa pa prvič zares vztrepetajo ob skladbi The 25th Chapter. Gre za instrumentalno skladbo, ki spomni na filmske teme iz detektivk sedemdesetih (recimo Shaft), saj je skladba zgrajena na precej enostavnem ritmu, nato pa slišimo obilo solo vložkov in prepletov vseh mogočih inštrumentov ? pihal, basa, kitare, flavte, trobent...
True to myself je zelo lahkotna, odpeta skoraj brez podpore back vokalov, The principles of love ima izredno dolg instrumentalni začetek, ki ga tolkala popeljejo celo v latino žanr, skladbo pa prijetno popestrijo flavta in pihala.
Obilo glasbenih užitkov ponuja tudi skladba The thing called love, ki ima orgelski uvod, ki da skladbi gospel žar, nato pa ob orglah slišimo le še presunljiv ženski vokal. Proti vsem ostalim je ta skladba instrumentalno zelo siromašna, a vsebuje tisti skriti žar, ki ga ima tudi ljubezen ? pogosto skrit in se ga sploh ne zavedamo, dokler nas ne udari z vso močjo.
Fences and barriers ima spet nekoliko bolj filmski navdih, le da tokrat zadiši po kakšni ljubezenski zgodbi ? nekoliko bolj jazzy, precej akustična, a žal nič posebnega. Povsem instrumentalna je tudi Mindin' my business, kjer se znova prepletajo in izmenjujejo vsi instrumenti, skladba pa vsebuje tudi nekaj klasičnih disko vložkov, ki skladbo pokvarijo, poleg tega pa je malenkost razvlečena.
Autumn song je kitarska skladba, vokalno izredno polna, poleg tega se vokali tudi lepo prepletajo in prelivajo, kitara pa vse skupaj še dodatno začini z elegantnimi poudarki. Listen to the music sloni na kitarskem riffu skladbe Without love (where would you be now), a ji še posebej v refrenu manjka energičnosti.
Mr Jones ima znova tolkalski začetek, sicer pa je zelo lahkotna in vokalno izredno močna, zanimivi pa so tudi vokalni dialogi. The world is mine sloni na funky kitarah, ogromno je tudi pihal, vse pa je podrejeno vokalu, znova pa je slišati nekaj preveč disko vložkov. Plošča se zaključi s skladbo Beyond the clouds, ki ima ogromno kitarsko-klavirskih jazz vložkov, vokali pa so zasnovani zelo zborovsko.
Glasba Incognito ne spada med tiste, ki osvoji in navduši že na prvo poslušanje, saj ob vsakem poslušanje lahko slišite kaj drugega. Hkrati je njihova glasba izredno raznolika in naslonjena na zvrsti, ki niso najbolj priljubljene in med večino poslušalstva tudi ne najbolj cenjene in spoštovane. Na plošči je sicer nekaj slabših trenutkov, nekaj izrednih prebliskov in dovolj skladb, ki pošteno odstopajo od sicer sivega povprečja.
Incognito: Adventures in black sunshine
(leto izdaje 2004, založba Edel, distribucija Menart)
Ocena: 4
