Ob petnajsti obletnici vrhniške skupine in ob izidu nove plošče vam ponujamo v branje intervju s skupino Hic Et Nunc!
Od kje naslov plošče "Burn Fat Old Sun"?
Bruno Subiotto: "Burn Fat Old Sun" je naslov pesmi, ki sem jo spisal in za katero je Tomo predlagal za istoimenski naslov albuma.
Tomi Popit: Naslovnica plošče gre v kontekst celotnega albuma, predvsem pa je je pesem "Burn Fat Old Sun" pravšnja, da nosi album po njej naslov. Sicer pa, sonce je vir svetlobe, toplote, energije in življenja. Je nekaj starega in večnega.
Bruno, od kje ti besedila pesmi? So zgodbe fiktivne ali resnične?
Bruno: Na grobo lahko ocenim, da je četrtina mojih tekstov čista fikcija, četrtina so resnične zgodbe, ostali dve četrtini pa "nabildana" resničnost ali sproščena fikcija. Lahko povem, da ne glede na to, kako se kaj neverjetno sliši, zgodbe imajo trdna sidrišča v resničnem "fizikalnem" obstoju.
Kako je prišlo do sodelovanja s Chris Eckmanom?
Bernard Kogovšek: Prvi kontakt z njim je bil takrat, ko si mi ga ti predstavil v Zakonu, po njegovem koncertu. Ob tem sem mu dal našo ploščo Manitu. Kasneje nas je prišel preverit na koncert in začela se je resna debata... Kot vodjo kultnih "The Walkabouts" pa ga seveda poznam že od začetka 90-ih.
In kako se je poleg znašel Terry Lee Hale?
Tomi: Terry Lee Halle je bil že od nekdaj v moji zbirki albumov. Naključje pa je hotelo, da je Terry Lee prišel odigrat koncert na Vrhniko, v Zakon, ravno v času, ko smo snemali novi album. Ker sta s Chris Eckmanom dobra prijatelja je bilo sodelovanje neizogibno. Tisti večer, ko je prišel iz Pariza, smo ga povabili v studio in Terry Lee je v tretjem poskusu odlično odigral inštrument, imenovan dobro, za pesem Petrol.
Kako je sodelovati s takimi priznanimi glasbeniki?
Bruno: Sproščeno in ljudsko.
Ne morem pozabiti nedavnega ljubljanskega samostojnega koncerta Chris Eckmana, brez matične skupine The Walkabouts, kjer ste poleg mnogih gostujočih glasbenikov (Vlado Kreslin, Jani Hace, vokalna skupina Čarnice,...) pravzaprav ob prihodu na oder poželi najbolj skromen aplavz, po odigranih dveh skladbah s Chrisom, pa ste dobesedno spravili v evforijo vso dvorano. Kako ste ta nastop doživljali sami?
Bruno: Veseli nas vsako sodelovanje, ki obrodi okusne sadeže. Eckmanov koncert v Ljubljani je v celoti bil izjemen podvig. Samo logistika povezovanja sedemnajstih gostov zahteva resen prijem in Chris se je res izkazal, kot organizator, prefinjena oseba, šarmer. Zato tudi sproščenost vseh nastopajočih ne preseneča. Zaradi sodelovanja Chrisa s skupino pri izdelavi, zdaj že izdanega albuma, je igranje z njim čisti užitek, ker se dobro razumemo v glasbenem smislu.
Luka, kje si mlatil bobne prej in kako si se znašel v skupini Hic Et Nunc?
Luka Krže:Bobne sem začel igrati, ker na srečo nisem uspel najti bobnarja, ko sem ustanavljal skupino. Skupina se je imenovala Chronosome in kakšno leto smo igrali pri meni v garaži, nato pa se preselili v zaklonišče v Gradišču, kjer smo veselo zabavali vse okoliške sosede. Kako sem pršel k Hic Et Nunc? Hmmm... Nekega lepega popoldneva je zazvonil telefon...
Kako lahko združujete družine, službe in delovanje v ansamblu?
Tomi: Vsi v bendu počnemo običajne, vsakodnevne stvari. Nekateri smo si ustvarili družino, hodimo v službe, šole in podobno, glasbi pa se posvečamo iz veselja. So koncerti, so turneje, so vaje in snemanja in jasno je, da za to porabiš veliko časa in denarja. Vendar te to vleče, je na nek način potreba po glasbi, po igranju in ustvarjanju. Če te v tem podpira vsa družina, potem tu ne vidim nobenega problema. Pravzaprav, pa bi moral to vprašati naše žene, kaj one mislijo o tem.
V čem čutite spremembe v glasbi kot aktivni glasbeniki v zadnjih 15 letih?
Bernard: Mogoče je ena od bistvenih sprememb ta, da se trenutno pri "rock" skupinah zelo ceni, če s svojo glasbo prepričajo, da razumejo in na nek način živijo v duhu določenih glasbenih velikanov, ki so zaznamovali posamezna obdobja v razvoju rock glasbe. Inovativnost in drugačnost sta bila, vsaj po mojem mnenju, precej bolj pomembna faktorja v začetku devetdesetih.
In v kakšnem spominu imate svoje začetke? Prvi koncerti, snemanje prve plošče, prvi odhodi iz benda?
Tomi: Bili smo klapa mulcev in hodili po rock koncertih, toda kmalu je postalo jasno, pojavila se je želja po igranju. Leta 1990 smo Andrej Fir, Bernard Kogovšek, Mario Mlakar in jaz ustanovili skupino Hic Et Nunc. Tako smo začeli. Želje, volje in zagnanosti ni nikoli manjkalo. Aprila 1992 se nam je pridružil Sašo Solarovič. Z njim smo nastopili na festivalu Novi Rock 92 in poželi odlične kritike. Nato se je nadaljevalo triletno obdobje koncertiranja in snovanja novih pesmi. V letu 1995 je izšel prvenec Hic Et Nunc, ki je pustil pečat v takratni glasbeni sceni. To so bili lepi časi za rock & roll. Vozili smo se naokoli po Sloveniji iz odra na oder in igrali ter pilili naše pesmi. Brezskrbno življenje, če se danes ozrem nazaj v preteklost.
Katere sorodne skupine, ki so štartale pred vami ali sočasno z vami so še na sceni in kakšen se vam zdi njihov razvoj?
Bernard: To so CZD, Indust Bag, Res Nullius, Psycho-Path... Vse te skupine so razvile svoj prepoznaven glasbeni izraz. Zelo pozitivno se mi zdi , da so kljub dolgoletnemu delovanju še vedno dovolj sveže, da jih lahko uvrščamo med predstavnike sodobne rock glasbe.
Kje se nahajajo, po vašem mnenju viški banda?
Tomi: Mislim, da se Hic Et Nunc glasbeno že od samega začetka vzpenja, raste, se prebija čez ovire in se razvija, zato bi o viških težko govoril. Jasno pa je, da so se v zgodovini banda zgodili večji dogodki, ki so vplivali tako na glasbo kot na celoten band. Skupina, ki se je s pogostim menjavanjem članov vsaj delno spreminjala, je ob vsakem novem članu dobila nek nov zagon, ki bi mu lahko v tistem trenutku rekel tudi višek. Ameriška turneja je bila zagotovo nek višek v tistem obdobju. Bila je izpolnjena želja in vtisi so bili odlični. Vendar, ko se dvakrat obrneš naokoli, že iščeš nove podvige, nove cilje. Ta hip je višek banda zagotovo album "Burn Fat Old Sun". Je plod dolgoletnih koncertnih izkušenj, predanosti glasbi in kot tak nedvomno predstavlja višek dosedanjega delovanja in ustvarjanja.
Kaj vas po 15 letih vleče naprej?
Tomi: Stara navada, železna srajca (smeh). Želja po igranju in ustvarjanju. Predvsem to. Dokler bo to v zraku, se za Hic Et Nunc ni bati. Ljubezen do glasbe, do občutka, kar ti daje glasba, in če to začiniš z nekaj kreativnosti, je cilj dosežen. Če imaš glasbo, ki jo delaš rad, če te privlači takšen način življenja, in če je medsebojno razumevanje članov dobro, potem so pogoji izpolnjeni.
Bruno, kako bi primerjal delovanje v skupinah Hic Et Nunc, Matchless Gift, Spoons in Borghesia?
Bruno: Hic Et Nunc ustvarja samosvoj glasbeni slog. Pri tem sodelujemo vsi člani benda in po konstruktivnih razpravah, vajah, dosežemo zaželjeno. Ugotovili smo, da je pri tem pivo izjemno vezivno sredstvo okrog katerega najmanj debatiramo - samo vadimo (smeh). Skupina Matchless Gift se je opirala na R'n'b vzorce in jih razvijala po svojem okusu. Žal po štirih letih vaj na relaciji Ljubljana-Zagreb, iz Ljubljane sem se namreč vozil v Zagreb na vaje, zagon pojame. Prav tako so več ali manj vsi člani benda, razen Duspare in mene bili rotirajoči in prihajali na vaje iz Vinkovcev ali Splita v Zagreb. Lepo, a naporno. Spoons so bili bend, ki mi je spremenil življenje - mama (p)ostal sem roker. Ampak življenjska nujnost riše samovšečne vzorce in po štirih garažnih letih z "žlicami" sem zapustil skupino. Kar se tiče skupine Borghesia. Ko sem se priključil skupini so vsi razen Aldota (Aldo Ivančič, op. a.) imeli poleg ustvarjalnega tudi najemniški odnos. Edino tako me je lahko Aldo namamil na neznana elektro tla in sem mu zaradi tega hvaležen, ker so se mi "kitarska" obzorja tako le razširila. Dojel sem pa tudi, da elektronike ne prebavljam ravno najbolje.
Kaj počnejo bivši člani zasedbe Hic Et Nunc in ali imate še stike?
Tomi: Mislim, da glasbeno ta hip niso aktivni, tu mislim predvsem na igranje inštrumenta oziroma sodelovanja v kakšni zasedbi. Res pa je, da glasbo ne moreš kar tako natakniti na klin. To je kljub vsemu nekaj tvojega, kar ti za vedno ostane. Pred dnevi sem govoril s Sašom Solarovičem. Pravi, da so mu nove pesmi všeč in izredno je bil vesel albuma. Tudi Boris Kerimov je naš "družinski" prijatelj, tako da se tu in tam kdaj dobimo. Ohranjam stike, kolikor je to mogoče in z vsakim bivšim članom se z veseljem srečamo.
Kaj poslušate?
Bernard: R.L. Burnside, Nevermind Glitterhouse is 20, Roky Erickson, Raining Sound
Luka: Z zvrstjo glasbe se ne obremenjujem, poslušam pač kar mi je všeč. Cenim bende, ki so zvesti sebi in se ne ozirajo na trenutni veter.
Bruno: Eagles Of Death Metal, Gibby Haynes & His Problem, Black Keys, Melvins, Cash-Money, Bach, Stravinsky.
Tomi: The Jesus Lizard, Butthole Surfers, The Gun Club, The Flamin Groovies, Cat Power, Terry Lee Halle, Johnny Cash.
Načrti za naprej?
Bernard: Bistvo delovanja Hic Et Nunc je predvsem ohranjanje sproščenega in kreativnega ozračja znotraj skupine. Tako bomo lahko ustvarili še veliko pesmi, ki nas bodo vodile na poti v prihodnost. Na tem mestu naj omenim še društvo Hic Et Nunc, ki je bilo ustanovljeno v februarju leta 2002 z namenom združevanja tistih, ki ljubiteljsko delujejo na področju nekomercialne, ustvarjalne glasbe. Poleg glasbene skupine Hic Et Nunc, ki trenutno predstavlja jedro delovanja glasbene sekcije društva, člani aktivno sodelujejo še v sekciji za audiovizualno umetnost in fotografijo, kjer prirejamo številne tematske razstave ipd. Obsežni projekti društva Hic Et Nunc so s svojimi rezulati dokazali, da je ljubiteljska kultura lahko pomemben člen pri dosežkih slovenske kulture doma in v tujini. To nameravamo gojiti tudi v prihodnje.
Silvij Skok
foto: Tomo Brejc
