Da smo ŽVPL-ovci rahlo zmedeni je najbrž znano vsem, še posebej to velja za naša urednika. Tokrat pa je do zmede prišlo med dopisniki, saj sva dva (Matic in moja malenkost) naredila intervju s skupino Katalena, ki danes zvečer skupaj s Terra Folk in Cliar nastopa v Križankah. V spodnjih vrsticah si preberite pogovor s Tiborjem Miheličem, basistem skupine Katalena.
Začnimo z aktualnostmi. V četrtek 13. maja boste nastopili v Križankah. Bo šlo v glavnem za promocijo pravkar izdane plošče Babje leto ali bomo slišali tudi kakšne starejše skladbe?
Vsekakor bomo odigrali tudi nekaj starejših pesmi, predvsem tistih na katere so se obiskovalci naših koncertov najbolj burno odzivali. Vendar pa pri tem ne gre nujno za "paradne pesmi", ki so jih mediji izpostavljali, če lahko ta sinonim za ?hit pesem? v primeru naše glasbe sploh uporabljamo v običajnem pomenu besede. Lahko pa ekskluzivno za ŽVPL povem, da bo na koncertu moč slišati novo priredbo pesmi Da gora ta Škarbinina. Nastala je povsem po naključju, torej iz gole improvizacije.
Pesmi jemljete iz slovenskega ljudskega izročila. Kdo je po vašem mnenju arhetipski pevec pesmi Katalena? Kdo si je v preteklosti prepeval pesem o obglavljenih sorodnikih?
Precej verjetno je, da gre dejansko za arhetipski vzorec, se pravi za lik lepe mlade ženske, ki objokuje svoje nesrečno, po možnosti neprostovoljno razmerje s tujcem; razmerje, ki črpa neiskreno ljubezen ravno iz neprestane grožnje, ki bedi nad njeno družino. Še precej bolj pogost motiv predstavljajo uboji lastnih novorojencev. V pesmi, ki je sicer ne izvajamo, tako nuna vrže v Donavo svoje novorojeno dete, saj je po tej reki k nuni priplaval tudi oče tega otroka.
Vprašanje, kdo si je te pesmi prepeval, je že vprašanje za stroko. Verjetno pa je večidel teh pesmi nastal na območjih, ki so trpela zaradi vdorov tujih zavojevalcev, Ogrov ali pa pasjeglavcev, s katerimi se je navsezadnje moral soočiti tudi Peter Klepec.
Ljudske pesmi so v preteklosti izvajali v razmeroma majhnih in zaključenih skupinah ljudi. Ali se to pozna na odru? Vam je prijetneje igrati na majhnih ali na velikih odrih?
Verjetno ima vsak član svoje preference, je pa res, da se v manjših, zakajenih in s potom prepojenih klubih počutimo bolje; nekako bolj domače. Če je publika blizu nas in da seveda stoji, vse to ti omogoča vsrkavanje njihove energije, ki jo potem spet razdajaš v neki drugi obliki. Gre za recipročnost v procesu darovanja, četudi tu ne gre za materialne stvari. No ja, če odšteješ denar, ki so ga morda odšteli za vstopnino.
V vaših skladbah je moč zaznati izrazito dvojnost med glasbo in besedo. Najbolj okrutne pesmi so pogosto zelo živahne. Ali občutite ta razkol tudi vi? Ste včasih na eni in drugič na drugi strani?
Že prej sem omenil umore lastnih otrok in pesem Šla bom na goro visoko (...vrgla bom sinka v Donavo...). Morda se kdo od obiskovalcev naših koncertov spomni tudi pesmi, ki smo jo enostavno poimenovali Gerca. Pesem se konča, ko Gerca zakolje sinka v zibelki. Vendarle pa pesmi ni na nobeni plošči, tudi v živo smo jo skorajda nehali izvajati, saj je bila inštrumentalna podlaga enostavno preveč vesela in poskočna za tako okrutno zgodbo. To sicer ni bil edini razlog, je pa dokaz, da smo tudi mi marsikdaj zmedeni spričo razkola, ki ga omenjaš. Že obstaja neka naravna vez med okrutno zgodbo in baladno formo. Skupina Garmarna je lep dokaz za to.
Kakšno težo pripisujete besedilom? Ravnokar ste se vrnili z gostovanja na Madžarskem, kjer vas skoraj gotovo nihče ne razume. Je odziv tuje publike ob vaših pesmih enak kot ob izvajanju istih pesmi v Sloveniji?
Večkrat smo že omenili, da ravno avtohtona, torej narečna besedila, našo glasbo rešujejo pred kremplji pojma kulturna industrija, čeprav nismo po svojem obnašanju popolnoma nič drugačni od ostalih rock skupin. Še vedno imamo založbo, se hočeš nočeš pojavljamo tudi v malce bolj rumeno obarvanih revijah, sodelujemo na videospotnicah. Seveda obstaja velika razlika med domačimi koncerti, kjer ljudje, četudi besedil ne razumejo, uživajo ob spoznanju, da se jih lahko dotakne tudi nekaj drugega kot pa ?....ker ti varala si me, yeah, yeah...? in da lahko temu z začudenjem rečejo slovenščina. Kar se tiče Evrope, je ogromna razlika že med Madžarsko ali pa Švico, Italijo... Saj tudi arabščine ne razumemo, pa nas temu navkljub že sam fonetični ustroj pri petju npr. Cheb Mamija popolnoma prevzame. Podobno se je nazadnje godilo na fincih Varttina, čeprav verjetno nihče od nas ni poznal niti ene finske besede.
Katalena se je začela kot glasbeni eksperiment. Na vaši spletni strani pišete, da je cilj Katelene oživiti ljudsko izročilo. Vseeno predvidevam, morda napačno, da se vsaj na začetku niste imeli namena postaviti v vlogo paradnih obujevalcev slovenskega ljudskega izročila. Kako je s tem danes? Ste šele z rastočo priljubljenostjo Katalene razvili odgovornost do ohranjanja in popularizacije ljudskih pesmi, ali pa je bila ta morda vseskozi prisotna?
Nimamo se in se tudi nismo nameravali imeti za nekakšne prebujevalce glasbenega aspekta narodne tradicije. Če se nam to pripisuje, je to prej odgovornost, ki si je nismo želeli, čeprav smo ob takih oznakah seveda počaščeni. Vendar pa se s takšnim izpostavljanjem Katalene včasih dela krivico ostalim podobnim skupinam. Tolovaj Mataj so pred kratkim izdali odlično ploščo, pa je mediji še povohali niso. Je že res, da smo naredili korak dlje od ostalih obujevalcev ljudske glasbe, da smo bili bolj drzni v pristopu, kljub temu pa mislim, da je ravno žanrska raznolikost skupin od koder člani prihajamo ogromno prispevala k prepoznavnosti. Vprašanje kako bi Katalena funkcionirala kot inštrumentalna zasedba, brez prepoznavnega Vesninega glasu in njene pojave, če pa so nekateri že kmalu po našem nastanku mislili, da je Katalena Vesna. Mnogim medijem je žal že imidž neko zagotovilo za uspeh, češ, ni važna vsebina, če pa je že embalaža tako privlačna.
Zadevo pač jemljemo resno tam, kjer je potrebno spoštovati kultnost in neokrnjenost ljudske tradicije. Smo celo tako odgovorni, da dialektologom predložimo naše posnetke, da le ne bi delali kakšnih večjih napak. Toda inštrumentalna podlaga je naš ključni avtorski doprinos k celostni zvočni sliki. To, da smo glasbo prirejamo na tak način kot jo, ni nič bolj bogokletno kot to, da je npr. Stravinski prevzemal ruske ljudske motive. Hja, tudi rock predstavlja kritiko lastnih proizvodnih sredstev.
