Skupina Shyam se je po štirih letih vrnila na slovensko glasbeno sceno in pred dobrim tednom izdala svojo drugo ploščo Sonce v senci. Nekaj besed smo namenili promociji plošče, ploščo smo tudi recenzirali in naslednji korak je seveda še intervju. Pogovarjali smo se Milošem Radosavljevičem...
Svoj prvenec Željo daleč stran ste izdali pred štirimi leti. Skupina je v tem času zamenjala "zgolj" enega člana in založbo. Kje so drugi razlogi za tako dolgo čakanje na drugo ploščo?
V bistvu smo ploščo posneli pred dvema letoma, julija 2002 in nato ostali brez založbe. Čas vmes smo porabili, da smo se po kadrovskih spremembah spet postavili na noge. Sproti pa smo se malo poigrali še z zvokom in nekaterimi starimi songi. Jaz in Frenk sva dobila naraščaj in ta pavza nama je pravzaprav koristila. A dolgo brez glasbe nismo zdržali.
Vaša bivša založba Multimedia se je odločila, da ne bo več sodelovala z neperspektivnimi glasbeniki oz. skupinami...
Stanje v založništvu je na precej trhlih nogah. Plošče so predrage, zato čedalje več ljudi išče glasbo drugje, kar prizadene predvsem bende z majhnimi nakladami, kot smo mi. Na koncu poiščeš rešitev v samozaložništvu in tudi mi smo razmišljali o tem. Navsezadnje je važno le to, da glasba najde pot do ljudi.
In pristali ste pri založbi Nika?
K sodelovanju smo povabili producenta, ki živi zgolj od produciranja glasbe, zato se nam je zdelo samoumevno, da njegovo delo - kolikor se le da ? fer poplačamo. Po vseh peripetijah, ki so sledile prvi plošči je namreč naša, že tako bolj suha malha, ostala čisto prazna. Zato smo poskusili poiskati založbo, ki bi bila pripravljena pomagati. Na Niki so nam k sreči prisluhnili in tako smo se dogovorili za sodelovanje.
Ko ste se pojavili na slovenski glasbeni sceni, je bilo razmeroma očitno, da želite v to sceno vnesti svežino in kvaliteto ? v sami glasbi, besedilih, videospotih. Je bil to vaš namen ali se je vse zgodilo spontano?
Bend smo naredili, ker in ko se nam je zdelo, da imamo kaj za povedati. Povedati z glasbo, z besedili in nenazadnje s sliko. To je naše osnovno vodilo. Dokler bomo čutili, da lahko zadovoljimo ta kriterij in se ob tem počutimo dobro, bomo še naprej ustvarjali. Na koncertih ne preigravamo priredb, ker želimo, da bi poslušalci prisluhnili predvsem naši glasbi in sporočilu, ki ga nosi. Zavedamo se, da smo zaradi tega včasih prikrajšani, celo prezrti - ampak vztrajamo, ker imamo radi to kar počnemo.
Si pevec in kitarist v skupini, hkrati pa si tudi oblikoval mojstrski ovitek in celostno podobo zadnje plošče Sonce v senci. Najbrž je užitek ustvarjati glasbo, če sam pišeš besedila, ustvarjaš glasbo, pa še ovitek lahko ustvariš po svojih željah?
Oblikovanje ovitkov, snemanje video spotov, vse to ob ustvarjanju glasbe prihaja samo po sebi. Kar pa ne pomeni, da me ni zamikalo, da bi zaprosil kakšnega kolega ? po poklicu sem grafični oblikovalec, ilustrator in animator ? da naredi ovitek plošče tako, da bo ustrezal sporočilu, ki ga plošča nosi. Tokrat smo raje zaprosili prijatelje glasbenike, da nam predstavijo kako lahko naše pesmi zazvenijo s pomočjo njihove domišljije.
Producentsko delo je opravil Peter Penko, ki je v vaš zvok vnesel še nekaj več elektronike, kako pa je sicer vplival na skladbe?
Petra smo poklicali predvsem po tem, ko smo slišali njegovo produkcijo plošče Loverboy, skupine Niowt. Pesmi za Sonce v senci so nastajale tako, da sem jih sprva posnel doma na računalnik in jih nato v tej obliki predstavil ostalim v bendu. Pravzaprav delam z elektronskimi zvoki, ne da bi se preveč poglabljal v njihov žanrski ali ?soft ? hardverski? izvor, pač pa jih uporabljam zgolj kot dodatne ritmične in zvočne podlage za pesmi, kjer se mi zdi ustrezno. Te elektronske podlage so bile tudi osnova za delo v studiu, Petru pa smo prepustili, ali bo katero od podlag uporabil, zamenjal ali eliminiral iz končne zvočne podobe, ker je v tem mnogo bolj domač.
Večino instrumentalov in vokalov smo posneli v petih dneh, kasneje smo nekaj stvari še dosneli. Med snemanjem smo imeli dovolj časa, da smo razmislili in se pogovorili o vsaki pesmi posebej, zato smo mu popolnoma zaupali, da bo zadevo speljal dalje, tako kot smo imeli v mislih, ko smo ga povabili k sodelovanju.
In napravil je točno tisto, kar smo pričakovali. Ne da bi posegal v strukturo pesmi, je pesmi obdelal v svojem prepoznavnem slogu. Malo več je posegel le v pesem Na robu dneva, kjer je dodal odlično podlago, Jeseni, jeseni pa je oklestil in jo v svoji izvorni zvočni obliki sprostil šele proti koncu.
V vaših besedilih poslušalec o vsakem vnovičnem poslušanju sliši kaj drugega, novega, obenem pa ne slovite po pop ponavljanju refrenov?
Težko pišem o stvareh, ki niso del mojega dojemanja sveta, priznam, da me to včasih omejuje in zelo dolgo ne napišem nič uporabnega. Če pa že odpiram svoje misli, si želim, da poslušalci vsaj delček tega odnesejo s seboj. Vem, da se komu zdijo moja besedila popoln nonsens, a o vsaki pesmi, bi se lahko dolgo pogovarjal. Pogovarjal, ne pa tudi zagovarjal.
Za razliko od velike večine slovenskih rock skupin ste si drznili s skladbo Ekran dregniti v politiko, natančneje v samega predsednika ZDA. Slovenci, predvsem pa politična javnost, je precej zagledana v dosežke ZDA. Bo rock glasba znova postala opozicija?
Mislim, da sem v besedilih dostikrat družbeno kritičen, a morda ne toliko aktualno kritičen kot v pesmi Ekran. Pesem govori o kultu umiranja v živo, pred TV zasloni. Bushev govor, ki se pojavi v pesmi je pravzaprav lepljenka njegovih govorov, ki smo jih našli na spletu. Narejena je tako, da on končno pove tisto, kar vsi vemo, da je res, a se obnašamo, kot da to ni naša stvar. On je zgolj poosebljen vrhunec cinizma, mojster laži, ki nas spremljajo vsak dan.
Odzvali smo se, ker ne želimo biti del tega. Vsak zase se mora odločiti, koliko bo oponent. V puberteti si tako ali tako oponent celemu svetu, potem pa nekatera pravila sprejmeš, nekatera pa ne. Svobodna volja je zakon narave, prav toliko kot etika.
Označujemo vas kot rock skupino, čeprav je vašo glasbo zelo težko uvrstiti v kakšen predalček, hkrati pa bi vas tako lahko nepotrebno omejili. Kako se sami opredelite, kdo so vaši vzorniki in kdo vam je, če sploh kdo, podoben v glasbenem izrazu?
Če imamo v tem smislu nekaj skupnega, potem je to vsekakor, da se ne omejujemo z glasbo, ki jo spuščamo v naša ušesa. Vsak zase si ustvarja svoje kriterije, koliko od tega si spusti tudi v srce. Jaz na vplive gledam precej po svoje. Verjamem, da vsa glasba, ki jo slišimo, ostane v nas, zato je samoumevno, da koščki te gmote informacij tu in tam priplavajo mimo, tudi takrat ko nastajajo nove pesmi. Še najbolj radikalni avtorji se temu težko izognejo. Mislim, da se zvok skupine izoblikuje s časom. V teh stvareh je važno, da se prepustiš občutku in da se hkrati trudiš ostati zvest samemu sebi..
Plošča ponudi kar nekaj posebnosti ? zadnjo skladbo Na robu dneva je npr. skoraj v celoti odpela Barbara Les in to na zelo elektronsko podlago, hkrati pa je na plošči kar nekaj zanimivih obdelav vaših pesmi?
Nekaj o tem sem že povedal. Barbara je Frenkova soproga in nas spremlja kot spremljevalna vokalistka že od začetka. Tako sem imel priložnost dobro spoznati njen ?štimung?. Na robu dneva je bila sprva mišljena kot dosti bolj udarna pesem, a sem jo ob priložnosti doživel popolnoma drugače in prosil Barbaro, če bi jo zapela. Kako je prišlo do obdelav naših pesmi, pa sem že povedal.
Kaj lahko v bližnji prihodnosti še pričakujemo od skupine Shyam?
Predvsem koncerte. Kljub temu, da smo ploščo šele izdali, že delamo nove pesmi. Očitno smo spet ujeli ustvarjalni val in ga želimo v popolnosti izkoristiti. Pridite nas poslušat v živo.
Hvala za pogovor in obilo uspeha še naprej.
