Slam velja za temelj produkcijske hiše Soma Recording, to pa že od leta 1993 odlikuje izjemen sound, ki je zminimalizirana mešanica techna in transa, ter tudi drugi vplivov. Soma so npr. prvi izdali single Daft Punk, ki so potem pod okriljem drugih založb doseli svetovno slavo. Tako Soma kot tudi duet Slam pa kljub razmeroma off zvezdniškemu statusu med ljubitelji, predvsem pa kritiki uživajo velikanski ugled.
Pogovor s polovico Slama Stuartom McMillanom (druga polovica dueta je Orde Meikle) je nastal po izdaji njunega četrtega albuma Alien Radio pred tremi meseci.
Kakšen glasbeni slog ponuja vajin novi album Alien Radio?
Kljub vsemu precej razpoznaven Slam fazon. Nekoliko mračnjaški, globok, deep house, z izrazitimi basovskimi linijami ob strani in predvsem pod njim. Tudi precej analognih in ne le ekektornih zvokov je vključeno vanj. Prav s tem poglavjem se tudi največ ukvarjava, še posebej v zadnjih kreativnih fazah.
Tu so še koketiranja z detroitskim ali pa chicaškim tradicionalnim ekelto soundom. Po svoje pa bi lahko ugotovil, da gre za malo bolj old-skool produkcijo, kot pa je bila najina značilnost ali pa navada nekdaj. Dodala sva tudi nekaj vokalov, tako, da bi skoraj težko rekel, da gre za techno album.
Glasba slam je od nekdaj zelo vizualna, zelo gre skupaj s kakšnimi filmskimi prozori in podobno. Kakšen bi bil tvoj komentar na ta stejtment?
To je res življenska orientacija. Vsa najina glaba bi prav lahko sedla na kakšen film, se strinjam. Mogoče pri nama manjka seveda orkestracija in z njo prisotnost godal ipd. Toda res je, da smo to, kar produciramo večkrat že poslupšali tudi vzporedno s filmi tipa Vojna zvezd. Stvar zelo pristoji premikajočim slika, priznam. Lahko bi celo rekel, da obtaja, čeprav zanj ne vemo, kontingent filmov, za katere imama že pripravljene sountracka.
Naj se sliši to še tako samohvalno, toda ni nič drugače. Sori. Gre za to, da tudi ko komonirava ali pa programirava, vselej imam tudi vizijo, ki pritiče kakšni fotografiji, videu, dokumrentarnem filmu. Lahko bi šel celo dlje in ugotovil, da prav te vizualne ideje in zamisli ob zaprtih očeh) zelo pomagajo pri kreiranju glasbene teskture.
Kam se premika klubski okus na splošno?
Mislim, da se malenkost vračam v preteklost, zdaj na veljavi spet pridobivajo retro momenti. Ne v valovih ali poplavah, pač pa po malem. Vse bolj se gremo tisto, kar smo nekoč povezovali z elektron in ne techno sceno. Že prej omenjeni voklani vložki so prava potrditev tega.
Ne gre za inovacije, pač pa tako kot zdaj v glasbeni trend uletavajo humane prvine - torej človeški glas -, tako se humanizirajo, če smem uporabiti ta izraz, tudi elektronski instrumentariji. Na ta način nastaja izvrstna mešanici in tu čutim prihodnost vse glasbene produkcije.
Domen A. Rožič
