Pri Ruskem carju, eni tistih soc-realisntičnih gostiln z nostalgičnim priokusom. Osmi februar in nekaj šank delavcev, ki so ga proslavljali po svoje. The Stroji prav v teh dneh v kranjskem studiu pripravljajo novo plato, ki bo izšla tam nekje v izteku pomladi v samozaložbi StrojMusic. S Primožem Oberžanom, "spokesmanom" plemena sva se pogovarjala o ideologiji The Stroja, o ritmu, o tem, zakaj njihovih nagrajenih videospotov ni videti na TV-ju in nenazadnje o Stompih, s katerimi imajo več točk razhajanja kot združevanja.
Boste tudi tokrat snemali v studiu z 8 metrskim stropom?
Ne, smo hoteli malo drugače delat', je bilo malo preveč odmevov takrat. Tako, da smo zdaj vse posneli v prostoru, zelo preprosto, zelo partizansko. Studijski proces pa je potem veliko bolj dolgotrajen, tam okoli pet, šest mesecev. Gre za iskanje malih ritmov, predvsem za zvoke, ki jih potem posnamemo, vlaki, helikopterji, streljanje ...
Zakaj ste na prejšnji plošči uporabili kitare, če ste ritem skupina?
Ja, tisti komad, Have a noise time, odigran s kitaro, je bil edini komad odigran v živo, se pravi ni bil odigran v studiu, pa še par kitar je bilo "nasnetih". Delal sem s Sinišo Hranjcem, s katerim sem prej pet let igral v bendu IN4S. Ko sem razvil The Stroj, sem si v enem trenutku zelo zaželel, da bi naša tolkala združil s kitarskim, bolj rokerskim pristopom. V tem trenutku še ne razmišljam v tej smeri, se mi zdi, da moramo zadevo razvijat v drugo smer, ne po ustaljenih obrazcih, nepričakovano. Čeprav me še zmeraj mika.
Na vaši internet strani ste povabili k sodelovanju privržence, ki lahko semplajo vaše posnetke. Zelo neobremenjen pristop, je bilo kaj odziva?
Še več bi bilo lahko tega. Ko posnamemo ploščo in se malce finančno opomoremo, bomo začeli razmišljat o eni plošči remiksov, kar me zelo zanima. Po dveh ploščah materiala je tu še cela kopica loopov in zvokov, ki bi jih lahko uporabili v sodelovanju z DJ-ji, naprimer.
Sodelovali ste tudi s Strelnikoff?
Nismo sodelovali, mi smo prijatelji, smo pa posneli nekaj posnetkov. Z glasbo je danes tako, ko začneš uporabljat računalnik, ugotoviš, da komad ni nikoli končan. Ko je plošča enkrat posneta, je to rezultat tisočih odločitev, za vsak komad veš, da bi bil lahko drugače posnet. Na eni točki rečeš, tak bo ostal, čeprav veš, da bi lahko spreminjal v neskončnost. Potem postanem radoveden, kako našo glasbo doživlajo ljudje z drugačnim pristopom, pa isto metodo dela.
Kako poteka geneza iskanja inštrumenov, je sploh kaj, kar ni vredno, da bi iz njega izvabili ritem?
Teh predmetov je ogromno. Smo pa omejeni s transportom, po Sloveniji se vozimo s kombijem in eno prikolico, to je edini način, da je zadeva rentabilna. Če bi vklopili večji kos v naš inštrumentarij, bi rabili minimalno dva kombija. To je prva zahteva, da je zadeva majhna, ali da se zloži ena v drugo. Zlaganje v kombi je posebno poglavje The Stroja. To, da smo v zadnjih letih trikrat povečali inštrumentarij in ga še vedno spravili v eno prikolico.
Sestavljate po elementih ali imate že sestavljeno formo?
Ne, ne, po elementih, manjše kose imaš, več možnosti je, da jih nekako zložiš. Cel kup enih "šraufov" je, (smeh) zdaj se nam je čas precej podaljšal. Prej smo rabili uro in pol, zdaj, ko imamo več elementov, dve uri, da zadevo postavimo skupaj.
V plemenu imate tudi žensko predstavnico, ima posebne zahteve, privilegije?
Neee, zakaj? ( smeh) Nima privilegijev, mi je pa všeč, ker je v enem trenutku zadeva izgledala nekako mačistično, veliko se je pisalo o golih telesih in moških. Ko se je pokazala možnost, da vzamemo Sonjo smo to takoj naredili, predvsem, da ne začnemo verjeti v našo medijsko podobo. Dostikrat se pojavljajo vprašanja, kaj to sploh pomeni. To nič ne pomeni, pomeni samo to, da je Sonja dovolj dobra, da se je lahko vklopila v kolektiv.
Ritem, ki ga proizvajate, oddaja znoj in bolečino, je dodatna rekreacija sploh potrebna?
Vadimo pet, šest mesecev čez zimo, čez poletje manj, ker je več špilov. Pridejo trenutki, ko zmanjka kondicije, vendar nismo športniki in nismo blazno natrenirani.
Na vaši strani ste zapisali, da "Znoj privlači voyeurske poglede slovenskih meščanskih krogov," sami pa nastopate na eksotičnih krajih-v kamnolomih, rovih, celo ladjah. Zato, ker tam teh pogledov ni zaslediti?
Ta tekst nam je napisal Igor Peršin, tu se je dotaknil dejstva, da malo več kot polovico nastopov opravimo za podjetja. Večino lokacij, ki si jih omenila, rudnik, ladja - nastope so plačala podjetja, ki so imela tam neke promocije. Ravno tam je ponavadi več malomeščanskih, voyeurskih pogledov. Ljudje, ki nimajo veze z glasbo, ampak se pridejo zabavat, se jim zdi kul, če mi tam pol ure igramo.
Nastopate tudi po manjših klubih, Stroj pa zavzame veliko prostora. Se zadeva sploh finančno splača?
Ja, se, zdaj tu ne govorimo toliko o finančnem smislu, bolj pa v stiku s publiko. Pri naših večjih koncertih, v kamnolomu ali v Železničarskem muzeju operiramio z več kot tisoč ljudmi, ki se formirajo v neko abstraktno maso, ki je več ne prepoznaš. V klubu je drugače, točno vidiš, kdo te je prišel poslušat, kot glasbenikom, nam je to v izziv. Zelo v redu, krasna izkušnja.
Vaši nastopi so prave male učne ure, kako izvabljati zvoke iz ready made predmetov.
Ja, se strinjam s teboj. Če bi analiziral ostale člane bi ugotovil, da nobena stvar ni zelo zahtevna z glasbenega stališča.Čar našega nastopa je prav v tem, kako stvari aranžirat, spravit skupaj. Smo pa omejeni z izraznimi sredstvi, po enem sodu ne moreš v neskončnost nabijat, rabiš novo kompozicijo, kar pa je izziv.
Veliko gradite tudi na performansu, ki združuje ogenj, pa fleksanje in katarzično vzdušje. Je to gola fascinacija nad ognjem?
Naše nastope skušamo koncipirati ritualno, mogoče gre v nekem absraktnem smislu celo za žrtvovanje, ko stolčemo sode in jih nabijemo. Tu je prisoten moment katarze, sigurno. Pa tudi stopnjevanje. Kar se pa ognja tiče, je to en starodaven simbol, ki gre skupaj z ritmom. Te zadeve se niso zgodile zavestno, elemente vključujemo spontano.
Ima to kakšno zvezo z preteklo slovensko težko industrijo?
Ne pretirano, ne. Glede na to, v kakšnem stanju je slovenska težka industrija, smo s temi predmeti vsak dan soočeni.
Vseeno je to del nacionalne zavesti?
Mogoče...definitivno ni to del moje zavesti. Nad samim železarstvom nisem fasciniran. Čeprav so zadeve impozantne, smo nastopal tudi v železarni Ravne, recimo. Fleksarce so del fascinacije, vendar ne neposredne. Gre bolj za to, da uporabiš drugačne inštrumente.
Pred leti ste sodelovali z body artistom Johnom in njegovim Freak showom, kjer je bil močno opažen moment bolečine. Nameravate sodelovanje ponoviti?
Ne vem, če bi to pri nas uspelo, mogoče.To je bila zelo zanimiva, nenačrtovana izkušnja.To je bilo v Torinu, mi smo imeli koncert in on je imel performans za nami. Skupaj smo preživeli večer. On si prebada telo, zelo boleče, zelo hard-core.
Pri Stroju je poudarek na gibanju, vendar ste vseeno - statični. Ste razmišljali o kakih koreografskih vložkih?
Pretirano ne. Po eni strani je na svetu ogromno skupin, ki to maksimalno obvladajo in nimamo nekih blaznih ambicij. Po drugi strani pa polagamo veliko pozornost na gibanje naših teles, to je osnova sploh za dojemanje ritma. Ritem je nekaj, kar dojameš s telesom, šele nato pride vse ostalo.
Vaš videospot, ki je bil nagrajen v Milanu, je pohvaljen ravno zaradi izrazitega momenta gibanja. Dober videospot, zakaj ga ni videti na TV-ju?!
Ta spot se je rolal dve leti nazaj, tudi na Videospotnicah je bil par tednov. Je pa res, da je ostal precej prezrt. Ne vem, nimam odgovora na to vprašanje. Včasih se to zgodi. V tem trenutku se to dogaja slovenskemu filmu, ki mu v tujini izrekajo večje pohvale, kot v domovini.
Pa videospot z Magnificom, Besen kot ris...
Ja, tud' tega videospota ni videt! (smeh) Bil je zelo drag ...
In veliko se je govorilo o njem...
Ja, tudi jaz sem tako pričakoval. Tudi na to vprašanje ne poznam odgovora. Mogoče se bo začel vrteti pred svetovnim hokejskim prvenstvom, ki je nekje maja, junija na Švedskem. To bi bilo razumljivo, ne vem, bomo videli ... (smeh)
Pa Stompe, ste si ogledali, kakšno je vaše mnenje o njih?
Ja, smo si jih ogledali, jaz prej, potem sem še naše nahecal, da smo si jih ogledali kolektivno.
Oni so v bistvu korporacija, industrija?
Ja, to je opaziti. Ko sem jih videl prvič, sem bil veliko bolj fasciniran. Predvsem zato, ker sem videl, kako so nekateri štosi, ki so prvič zgledali spontano, drugič izpadli zrežirano. To mi takoj pokvari užitek do gledanja. Zdi se mi, da podcenjujejo publiko, ali pa to, da imajo v skupini nekoga, ki se dela, da ne zna, tako, da vse skupaj izpade zelo naivno.
Šoubiznis pristop?
Ja, mi se tega namerno izogibamo in puščamo določene stvari namenoma manj izvežbane, skušamo ujeti trenutek in doseči, da bi bili naši nastopi neponovljivi. V skupini prihaja do zmot, do okvar, vendar je pomebno, da gledalec vidi, da gre pri celi zadevi zares. Pri Stompih tega ni.
Torej greste v ekstreme?
Pri teh stvareh moraš biti racionalen, ker so zadeve nevarne. Lahko se poškodujemo med sabo ... Čeprav se prej dogovorimo, na koncu vedno kaj uide kontroli. Važno je, da se ne poškodujemo.
In kdaj izzide plata?
Uh, težke stvari me sprašuješ ... (smeh) ... Ko me boš spustila z intervjuja ...
