V Ljubljani je ravno nanašal sneg, ko sem se podal na intervju s 6Pack Čukurjem, obetajočim rapperjem iz Velenja oziroma kot mestu pravijo sami - Veleja. V teh dneh se je namreč na glasbenih policah pojavil njegov prvenec Ne se čudit. Nekaj korakov čez zaledenele pločinke, rahel nasmešek, ko si je mladoletna gospodična nekaj metrov pred menoj izbrala napačno obutev za tovrstne razmere in zatorej pogrnila po dolgem in širokem, pomoč, nekaj ribiških besed in že sem bil na mestu sestanka, kot se za tak intervju spodobi, pred Prešernovim spomenikom.
Saj so rapperji zagotovo nekakšni nasledniki poezije, ki jo je v daljnih letih pričel France. 6Pack je prišel z dvema prijateljema in že smo se napotili v bližnji Salon (včasih Truebar), ki je dandanes rahlo modificiran, včasih pa je bil znan kot zbirališče za ulično rimarsko druščino. Debata je stekla ...
Torej 6Pack, vsaka rap zgodba ima nekje pričetek, kje se prične pri tebi?
Rap sem pričel poslušati v dneh, ko sem začel skejtati, ukvarjati z rimami samimi pa, če me spomin ne vara, okoli leta 1995, torej nekje pet, šest let nazaj. Stvar je izplula na ulici, ko smo ga rimali skupaj z Bronxstarzi, takisto rappersko skupino iz Veleja.
Takrat si še nisem nadejal, da bi ustvaril album, vse skupaj je bilo bolj namenjeno zabijanju prostega časa in seveda zabavi. Dan, ko sem začel to celotno glasbeno plat gledati iz druge perspektive je bil, ko me je velenjska skupina Funk You povabila na sodelovanje. Z njimi sem posnel en komad, ki je bil uvrščen na njihov album.
Z Funk You sem kasneje odšel na turnejo po Sloveniji, imel okoli 100 nastopov in takrat me je ta celotna zadevščina potegnila vase. Vedel sem, da sem tisto na odru jaz, da mora biti nekje v tej smeri zarisana tudi moja prihodnost. Skupina je kasneje razpadla, s Sašo Lušičem, bivšim članom skupine Funk You pa sva ostala dobra prijatelja in on je, kot izvrstno podkovan glasbenik tudi pripomogel k levjemu deležu produkcije na mojem albumu.
V vašem mestu si znan kot "Playa iz Veleja," kaj v vašem slengu pomeni playa?
Mnogo ljudi si izraz playa (izg.: pleeja) predstavlja napačno. Tu ne gre za neko osebo napolnjeno z egom, samohvalnežem, kot tudi ne za osebo, prenapolnjeno s cvenkom. Playa pri nas označuje človeka, ki ga rad žurira, se zajebava, v sebi pa tudi nosi veliko mero karizme.
Rad pokličem prijatelje, da gremo na kakšno pivce, whiskey ali konjak, rad se usedem v svojega Opla in si med vožnjo na vso moč navijem muziko, pritisnem na plin, se odpeljem do diska, zaplešem, ujamem kakšno ljubico, prihranim denar, da si kupim kakšno Armani majico ... To so moji užitki in tovrstnim užitkom v Veleju pravimo playerski.
V takšem tonu je izražen tudi tvoj album?
Seveda. Vem sicer, da obstaja v hip-hopu tudi druga plat, stran kulture, torej glasba ki predstavlja štiri elemente-hip hopa (rappanje, grafitiranje, brejkanje, DJ-anje op.a.), toda moj album je nagnjen v bolj zajebantsko smer. Kar živim, kar čutim, to kar sem, to se odseva iz moje plošče. A to ne pomeni, da zvrst glasbe, ki jo delam, jemljem edino kot sprejemljivo.
Spoštujem vse glasbene smeri, ker vem, da je v vsaki potrebno veliko truda, da uspeš. Recimo, moja glasbena fonoteka sega od albumov rapa vzhodne in zahodne strani do Metallice in do, kar je recimo razvidno tudi pri komadu Nor sem nate, ko smo za podlago uporabili instrumental - Tracy Chapman. Zdi se mi, da človek ne sme biti ozkogleden, še posebno ne, ko je na obzorju glasba. Seveda pa je skozi ploščo moč slišati tudi mojo navezanost na rodno mesto - Velenje.
Kako pa je z rapom v Velenju in življenjem nasploh? V zadnjem času opažam, da za mikrofone iz Veleja stopa mnogo mladih obetavnih skupin.
Velenje je, če ga primerjam z Ljubljano veliko manjše. Včasih se kar čudim, saj recimo pri nas (6Pack s pogledom nakaže na družbico, ki sedi ob drugi mizi) skorajda ni tega pojava, da bi prišel v kak lokal in ne bi poznal nikogar. Takisto dober primer življenja v manjšem mestu je recimo; če se kdaj dogodi, da so moji žepi prazni, žeja pa neustavljiva, lahko brez težav stopim v velenjski klub Max, prosim šefa, da mi zapiše na račun in nato denar prinesem kasneje.
Naša majhnost je morda prav tista, ki nas ohranja in nas bo ohranila, kajti med seboj smo močno povezani, informacije tu tečejo hitreje in tako si vedno na tekočem z dogodki. Kar se tiče rapa samega, je resnica, da so včasih obstajala nasprotovanja med rap skupinami, a folk je dojel, da vsi težimo k istemu cilju, označiti točko na zemljevidu in prikazati najboljše, kar velenjski rap premore. Stvar je, če gledam od preteklosti do današnjega dne precej napredovala. Danes se ob rap žurkah že dodobra napolni klub, raja se zabava, veliko mladih, ki ob dobri glasbi zapleše, opažam pa, da so se za rap začeli zanimati tudi starejši, očitno jih zanima kaj se dogaja v umu mlajših generacij.
Prav tako se vedno več mladih iz Veleja začenja baviti z rapom, tako da stvar definitivno napreduje. Kot prvi s samostojnim glasbenim rap prvencem iz Veleja pa sem tudi dokazal, da je izdati album, čeprav ne prihajaš iz večjega mesta povsem mogoče. Upam, da bo to vlilo v srca naših raperjev tudi mero ponosa, ambicij in poguma.
Pa, ko si ravno omenil nasilje v tvojem rodnem mestu. Kako je s tem? Kako nasploh gledaš na nasilje v Hip Hopu, saj vsi vemo, da (pre)mnogokrat pride do verbalnega ali celo fizičnega napada, tako v svetu, kot tudi doma, v Sloveniji. Kako je s tem v Velenju?
Rap dobesedno izraža tebe, tvoja počutja, tvojo jezo in logično je, da jeza nekega izvajalca ni všeč vsakemu Zemljanu, kajti sam se ne vidi v tem, sam ima drugačno filozofijo. Ljudje si stvar predstavljajo drugače, kot si jo sam. Zame je vse to bolj mirna zajebancija, sam spoštujem vsakogar ne glede nato iz kje prihaja. Ljubljančan, Goričan ali Mariborčan, je človek, tako kot sem sam in zakaj bi ga moral obravnavati kako drugače? Včasih je bilo nasilje v Velenju močno prisotno, bande so se skorajda vsak večer borile med seboj.
A stvari se spreminjajo. Morda je zato kriva trava, saj odkar se je razlegla pri nas, so vsi veliko bolj mirni. Podobna situacija je veljala za rap večere. Včasih so naši gledali postrani, ko se je za mikrofon povzpel kak Ljubljančan, a določenim ljudem sem razložil, da tako ne gre več naprej, tudi sami so dojeli in upam da se pretepi in incidenti na takšnih rap žurkah ne bodo več dogajali, kajti zabava je pomembnejša in veliko bolj prijazna v nasprotju z nasiljem.
Tudi sam ne bi rad videl, da bi me gledali čudno ko bi predstavil sebe v Mariboru ali Ljubljani. Zakaj bi torej želel nekaj nasprotnega ostalim, kot pa želim sebi?
Kakšni so občutki sedaj, ko je tvoj debitantski album na policah? Imaš morda že kakšne načrte za prihodnost?
Izdaja svoje plate so bile moje sanje in zagotovo je to zame ena velika življenska stopnica, na katero sem se povzpel. Občutki so fenomenalni. A sedaj ne smem zaspati. Najprej me čaka promocija plošče, ki se bo dogodila v petek, 14.12. ob 21.30 v velenjskem klubu Max. Predstavil bom celotno ploščo, za dobro zabavo bodo pa ob moji strani poskrbeli tudi skupina Bronxstarz, Eyceeou, DJ Deep E in DJ Splinter.
Vabljeni seveda vsi. Nato me čaka snemanje videospota Šluk Šluk, nato pa še seveda koncertiranje po Sloveniji. Kot majhno skrivnost pa naj izdam, da imam v načrtu že drugo ploščo, ki pa bo bolj globoka in mnogo bolj osebna, a potankosti naj zaenkrat še ostanejo ovite v tančico skrivnosti.
Do kraja smo popili svoje pijače, se načudili moderni tehnologiji, ko se elektronsko pomična vrata v Salonu niso in niso hotela odpreti - a nam je kojci na pomoč prihitela profesionalna pomoč. Nato smo se še enkrat odpravili pred obličje našega največjega pesnika, fotoaparat je nekajkrat zapel svojo tiho pesem, zaželeli smo si srečno pot in še enkrat zatarnali nad mrazom, ki je vil po ulicah Ljubljane.
