Kadar se na snemanjih dobita dve legendi, kar Tony Iommi in Glenn Hughes vsekakor sta, je možno pričakovati le dvoje - navdušujočo glasbo ali pa nekaj obupnega. No, kot vedno, obstaja tudi tretja pot in projekt poslušalca pusti hladnega oziroma ravnodušnega.
Tonyja Iommija seveda vsi poznajo kot kitarista in tihega vodjo skupine Earth, ki se je kasneje preimenovala v Black Sabbath in ki je skupaj z Ozzyjem Osbourneom na čelu zakoličila temelje heavy metala in odrskega nastopaštva na robu dobrega okusa.
Tudi Glenn Hughes je podobno sloveče ime, saj je v sedemdesetih igral bas kitaro in tudi pel v zasedbi Deep Purple, sredi osemdesetih pa je kratek čas pel tudi pri Black Sabbath, večino svoje trideset let trajajoče kariere pa je preživel kot solist.
In tako sta se leta 1996 dve legendi znašli v DEP studiih, pridružili so se jima še Jimmy Copley na bobnih, ki je sredi sedemdesetih bobnal v zasedbi Upp z Jeffom Beckom, pa klaviaturisti Don Airey (trenutno igra pri Deep Purple), Geoff Nicholls (igral tudi pri Black Sabbath) in Mike Exeter, čeprav je zvoka klaviatur zelo malo in je bolj za popestritev kot nek vodilni inštrument.
Plošča tako premore nekaj zanimivih, čeravno ne pionirskih kitarskih obrazcev in dobrih instrumentalnih prehodov, a se vse giblje v nekih prežvečenih okvirjih glam metala stila sodobnih Kiss in Black Sabbath, brez prave ostrine in odločnosti.
Ob odličnem Iommiju je najsvetlejša točka skupine vsekakor bobnar Copley, medtem ko je o Hughesu težko soditi. Glas sicer zveni odlično, a v najboljših trenutkih petja se glasba vedno nekoliko umiri in tudi nasploh je vokal vedno zelo v ospredju, ostali inštrumenti pa igrajo bolj v ozadju.
Edina skladba, ki zares navduši je I'm not the same man, ki se začne z izredno dinamično kombinacijo kitare in bobnov, slišati je nekaj odličnih riffov, vokal je lepo zlit z ostalo glasbo, orgle vso zadevo prijetno popestrijo, v solo vložku in pa instrumentalnem prepletu pa navdušita zgoraj omenjena Iommi in Copley. V primerjavi z ostalimi skladba ni razvlečena in zares dobimo občutek, da gre za neko spontano ustvarjeno celoto.
V prid temu projektu ne govori niti dejstvo, da je bila plošča posneta že pred osmimi leti, seveda pa bi bilo trapasto premišljevati o kakšni turneji, saj je šlo očitno bolj za druženje starih prijateljev in soborcev ter bržkone enkraten projekt, ki pa ga priporočam le največjim oboževalcem posameznih glasbenikov ali pa žanra.
Iommi with Glenn Hughes: The 1996 DEP Sessions
(leto izdaje 2004, založba Sanctuary, distribucija Menart)
Ocena: 3,5
