Jeff Buckley je še eno v vrsti tragičnih imen v svetu glasbe, ki je odšel na drugo stran še preden je lahko svetu pokazal vse svoje razkošno znanje. Tri leta po izidu svojega prvenca in med pripravljanjem druge plošče je utonil med večernim plavanjem v reki Mississippi...
Jeff Buckley je bil sin Tima Buckleyja, priznanega pisca besedil in zagotovo je tudi to vplivalo na sinov glasbeni razvoj in izbiro glasbene kariere, v kateri je bil v prvi polovici devetdesetih zelo uspešen.
Po vrsti sodelovanj z jazz, funk in blues skupinami je prišel v New York in s kitaristom Garyjem Lucasom ustanovil klasično rock zasedbo Gods & Monsters, ki je bil v newyorških klubih izredno popularna, kmalu zatem pa je krenil na solistično pot, izdal EP Live at Sin-e leta 1993 in naslednje leto prvenec Grace, ki je bil med kritiki in poslušalci izredno dobro sprejet.
Po številnih koncertih je začel pripravljati gradivo za ploščo, ki je imela delovni naslov My Sweetheart, the Drunk in ki je leta 1998 izšla v nekoliko grobi verziji pod naslovom Sketches (For My Sweetheart the Drunk), leta 2000 pa je izšla še zbirka njegovih živih izvedb Mystery White Boy in pred dnevi ponatis kar kultnega prvenca Grace.
Kritiki so njegovo glasbo ves čas označevali kot spoj Vana Morrisona in Led Zeppelin in vsaj deloma se moram s to oznako strinjati - v sami glasbi, predvsem instrumentalnih prehodih in zvoku kitare se vsekakor čuti zvok Led Zeppelinov, medtem ko Buckleyjev glas ni tako prepričljiv kot Morrisonov in je slednjemu bližje po izpovednosti svojih besedil.
Ob Led Zeppelinih je v njegovi glasbi moč čutiti tudi Pearl Jam, predvsem tiste akustične skladbe, pa nekaj vzorcev U2 in tudi melanholičnost Johnnyja Casha, še posebej pri vokalnih ritmičnih interpretacijah. V hitrejših skladbah je Buckleyjev glas sicer pogosto izgubljen in ne preveč razločen, medtem ko pri počasnejših, poetično obarvanih in zgolj z akustično kitaro odigranih skladbah, naravnost blesti.
Osebno sta me navdušila skladbi Lover, you should've come over ? z orglami, akustično kitaro in bobni ter izvrstnimi instrumentalnimi prehodi in enkratnim vokalom in pa skladba Eternal life, ki je instrumentalno zmes Led Zeppelinov in Pearl Jamov, odpeta je na zelo jezen, a razločen in udaren način.
Plošča s posebnimi presežki ne postreže, vendar pa gre za zelo dober in zanimiv prvenec, ki dobro pokaže, da se je v Jeffu Buckleyju skrival velik potencial, zelo raznovrsten glasbeni izraz in predvsem smisle za pisanje zrelih besedil, a kot že mnogokrat, se je usoda poigrala tudi z njim. Z eno izdano ploščo se je za mnoge zapisal med legende, vendar tako prepričljiv, resnici na ljubo, ni bil.
Jeff Buckley: Grace
(leto izdaje 2004, založba Columbia, distribucija Menart)
Ocena: 3,5
