Ian Anderson - vitalen 53-letni rock umetnik bo z Jethro Tull 11.5. drugič obiskal naše kraje. Prvič je bil tu leta 1975. Nikoli si nisem mislil, da bo garaški akustik, vodja britanske skupine Jethro Tull, ene najpomembnejših rock skupin sploh, tako prijeten in zabaven sogovornik. Med pogovorom je izdal, da nas kliče iz domače pisarne, od koder se v naslednjih dneh opravlja na novo koncertno pot. Meddrugim pa je povedal tudi to, da bo njihov koncerti repertoar tokrat sestavljen iz treh sklad z njegove letošnje solo izdaje The Secret Language Of Birds, tri bodo z lanskega, 27-ega zaporednega albuma J-Tull.Com, ostale pa bodo iz njihove bogate zakladnice največjih uspešnic.
Od kod motivacija za vedno nove turneje, vedno nova srečanja s publiko, za vnovišnjo serijo koncertov?
Pri 19-ih sem se odločil za ta poklic. Po 32-ih letih profesionalne glasbene kariere bi o tem razpravljal le, če bi se zdelo to nekaj napačnega, nekaj slabega. Tako pač je. Že davno tega sem si izbral to pot, in po njej grem naprej. Če bi bil ginekolog, pilot ali profesor bi si želel, da bi bil to še vedno. V teh letih in ob teh izkušnjah bi bil na vrhuncu svoje kariere. Prepričan sem, da kot glasbenik še vedno lahko ponudim najboljše in še boljše. Še vedno sem sredi te kariere. Nastopi in potovanja pa so vselej zabavna. Sicer pa, marsikdo bi si želel imeti takšno delo.
Vsekakor nisem misli, da je koncertiranje in ukvarjanje z glasbo kaj pregrešnega ali napačnega, prav nasprotno. Toda če bi bil nekoč polit Boeinga 747, bi moral biti dandanes pilot Space Shuttlea, ali ni tako?
Morda, morda pa tudi ne, vednar to ne bi bilo po godu moje žene. Zdelo bi se ji preveč nevarno!
Poskušajva zdaj primerjati glasbo sceno v preteklosti v zadnjih treh desetletjih. Kakšna je vloga Iana Andersona in skupine Jethro Tull zdaj, na začetku novega tisočletja, kako ocenjuješ sedanji položaj skupine v odnosu do drugih, novih dogajanj v glasbenem svetu?
Pravzaprav nimam nobene zveze z dogajanjem na glasbeni sceni, čeprav se morda sliši nekako nemogoče, upam pa, da ne preveč oholo. Nimam pojma! Tudi leta 1972 nismo imeli nobenega izrazitejšega namena kakorkoli vplivati na glasbeno sceno. Tedaj se je pač zgodilo nekaj nepredvidljivega, nekaj kar bi lahko imenoval pop čudo ali nenavadni fenomen. Nikoli nismo bili sredinjski pop ali rock bend. Vedno smo poskušali biti drugačni. Imeli smo sicer uspeh velikih pop skupin in solistov, toda to bi lahko ocenil kot trenutek, v katerem smo postali nekakšna moda. Osebno pa mislim pa, da Jethro Tull nima kakšnega posebnega vpliva, še posebej na današnjo doganjanje na glasbeni sceni. Tako kot tudi Beethoven nima neposrednega vpliva na današnjo glasbo, celo Muddy Waters je nima, niti Pink Floydi, vsaj po mojem. Težko mi je odogovoriti na to vprašanje. Res pa je, da se bolj posvečam komponiranju in izvajanju, nikakor pa nisem prav navdušen poslušalec, še posebej novejše glasbe. Tudi z glasbeniki se pogovarjam zelo poredko.
Meni pa se zdi, da je tvoja glasba precej zaznamovala tako novodobni pop - še posebej zvok tvoje flavte - ki je v novejših produkcijah občasno zelo v ospredju.
Ne vem, zato bom raje previdno tiho. Če je res tako, ti gotovo preposlušaš veliko več glasbe, tudi O.K. Toda to trdiš ti.
Kaj pa navdih za komponiranje glasbe, od kod ga črpaš, je stvar podobna kot v preteklosti?
Je, to je enostavno. Človek je najbolj dovzeten za vplive prav v času pubertete, pronicljivost telesa, duše, milsli, duha je tedaj največja. To kar sprejmeš takrat, ti ostane do konca življenja. Enako je bilo z mano. Muddy Waters je gotovo tisti avtor, ki sem ga pri svojih 16-ih posušal najraje in tudi najbolj pogosto. Prav tako klasiko in jazz, pa tudi etno glasbo iz različnih koncev sveta. To so še vedno izviri navdiha, ki uravnavajo mojo ustvarjalnost.
Kako pa skladaš, si pomagaš s flavto, kitaro ali klavirjem?
Če pogledam na svoj opus, ki danes šteje že okrog 300 skladb, bi rekel, da je zame najbolj naravno skladanje s pomočjo kitare. Pri pripravah na snemanje albuma Crest Of A Knave (1987) sem uporablja izključno klavir. Pri solo projektih, kakršen je bil Divinities (1995) pa sem za preigravanje melodijskih linij poprijel seveda za flavto. Skladal sem tudi ob mandolini, bas kitari, buzukiji itd. Različno torej, a vendarle najbolj pogosto uprabljam kitaro. Včasih nadgrajujem ritem, včasih celo besedilo pesmi, različno. Glasba je vsekakor skladateljeva rekacija na dražljaje iz okolice, ti pa so povsem raznoteri. Ne smem pozabit, da me zelo motivirajo tudi neznane pokrajine in kulture, ki sem jih v vseh teh letih lahko spoznal in opazoval.
Veliko potuješ, tudi tedaj, ko ne nisi na turneji?
Ne, raje ostajam doma. Tu se dobro počutim, doma imam pisarno, snemalni studijo, imam mačke in pse. Moja žena me včasih pripravi, da greva na počitnice na tropske plaže, vseeno pa drži, da kadar sem v Angliji, sem najraje doma.
Kakšne so tako razlike med ustvarjanjem glasbe za matično skupino Jethro Tull in tiste, ki jo izdajaš na samostojnih ploščah?
Če pišem za Jethro Tull moram vsekakor upoštevati tudi svojo skupino, torej komponiram tudi v smislu, da bo, npr. naš bobnar v tej glasbi našel izziv, veselje in bo po svoje zadovoljen, ko bomo to glasbo izvajali. Medtem pa je skladanje za moje solistične izdaje res druga pesem. Takrat osrečujem izključno sebe. Izrazno polje je veliko bolj svobodno. Nič me ne skrbi, nič ni obvezujočega. To se mi zdi dobra alternativa, navdahnjen pobeg iz rocka na nek način. Od nekdaj sem "unplugged" element v skupini, se pravi, igram akustične instrumente v rock skupini. To bi za marsikoga lahko pomenilo posebne vrste frustracijo, jaz pa ravno nasprotno, zelo uživam v tem.
Če bi me kdorkoli vprašal, kaj si mislim, kje naj bi živel Ian Anderson, bi mu verjetno odgovril, da ta slavni glasbenik prebiva v velikanskem pravljičnem gradu. Imam prav?
Ne, motiš se. Živim v veliki hiši na deželi. Hiša je prostorna, verjetno večja od tistih, v katerih živi večina ljudi, okrog nje je lepa pokrajina. Mirno in spokojno je tod okrog. Vseeno pa to ni grad iz pravljice. Gradovi nimajo šest telefonskih linij, tri fakse in sedem računalnikov. Pogojno bi mu rekel moderni gradič, mali grad iz sodobne pravljice...
Pa tudi pri snemanju uporabljaš nove tehnološke pridobitve, sekvencerje, računalnike, semplerje in drugo?
Zelo sem se zanimal za nove tehnologije v začetku osemdesetih, torej tedaj, ko je bilo to nekaj novega. Od leta 1984 pa vedno bolj poredko. Malo sem se naveličal teh stvari. Še vedno seveda uporablja tehnologijo pri snemanju, komuniciranju, dizajniranju ovitkov, motivov na majicah ipd. Računalnike uporabljam, toda ob tem ne uživam, tako kot ob igranju na npr. moje instrumente. Pravkar sedim pred objektivom moje digtalne kamere, vendar nad tem položajem in da njo nisem posebej navdušen, saj jo bo vsak čas nasledila nova, sodobnejša. Nasprotno pa sem zelo vesel in me izrazito razveseli vsaka proložnost, da v roke vzamem svoje starejše, npr. fotoaparate, mehanske, čudovito izdelane Laike ali Nikona. Nad tem pa sem zelo navdušen. To pa ja. In te stvari bodo tudi čez desetletja še vedno delovala in še vedno jih bom z veseljem uporabil. Moj računalnik, ta pred mano, je star dve leti, torej bi zdaj lahko za isto ceno dobil štirikrat bolj zmogljiv stroj. No, takšna stvar, ki je na pol že smet, me res ne navdušuje tako kot me kitara ali flavta.