Ko sem prvič poslušal ploščo JoJo, sem bil prepričan, da gre za še eno v dolgi vrsti glasbenic, ki želijo izkoristiti trend modernega r'n'b-ja, kjer veliko več kot glasbeniki opravijo spretni producenti, glasba pa si je preveč podobna in čisto nič posebnega.
No, in ko sem ploščo poslušal še nekajkrat, se moje mnenje ni spremenilo - še vedno gre za precej predvidljiv in dolgočasen moderni r'n'b, ki ga je v izobilju in ki v skoraj ničemer ne odstopa od vse ostale podobne ponudbe - Alicie Keys, Brandy, Monice, Angie Stone, Aaliyah, Ashanti, tudi Beyonce in še koga najbrž. Skoraj!
Namreč, lastnica zelo črnsko obarvanega glasu je namreč trinajstletna belka! Njena mama je želela biti pevka in JoJo se je ob maminih posnetkih Arethe Franklin in Ette James učila petja. Prvič je bila opažena v oddaji Billa Cosbyja Kids say the darnest things: On the road in Boston (pri nas znana kot Otroci ne lažejo), kjer je zbrane navdušila z izvedbo skladbe Respect.
Sledil je klic Oprah Winfrey in povabilo v njen show in zvezda je bila odkrita! Še potrditev talenta v America's Most Talented Kids in okoli nje se je zbrala ekipa producentov, ki so sodelovali tudi z zgoraj naštetimi glasbenicami, nekaj gostujočih glasbenikov in tekstopiscev, nekaj tekstov pa je prispevala celo JoJo sama.
Na plošči je zbranih kar štirinajst skladb, ki se ne razlikujejo preveč druga od druge in tudi ne od siceršnje moderne r'n'b produkcije. Zanimivo opredelitev lastne glasbe je ponudila tudi JoJo, ki je dejala, da belce vedno vsi povezujejo s popom, tudi če delajo r'n'b, ona pa je belka in poje r'n'b.
Tri skladbe kljub vsemu nekoliko odstopajo - prva uspešnica Leave (Get out), Weak in Keep on keeping on. Leave (Get out) sloni na akustični kitari, a jo nato povsem poje zelo enoličen ritem, šele na sredini plošče pa se sliši, kako dober in tudi odločen glas ima JoJo.
Weak ima zelo skromno instrumentalno podlago in je mnogo bolj soulovsko obarvana, spremljevalni vokali se z vodilnim lepo združujejo v celoto, je pa skladba malenkost predolga, da bi pustila zares dober vtis.
Nekoliko bolj soulovska je tudi Keep on keeping on, ki je znova nekoliko bolj akustična, sliši se tudi tipično preveč back vokalov, vendar pa tokrat JoJo uspe preglasiti vse ostale in še enkrat več potrdi, da gre za izjemen talent.
Najbolj zgrešena je najbrž skladba Yes or no, ki ima vsebuje nekaj hip-hop vložkov, v katerih se JoJo ne znajde najbolje, nekoliko pa se podre tudi struktura glasbe, ki se giba med modernim r'n'b-jem in soulom.
Žal se tudi pri JoJo ne morem znebiti občutka, da gre predvsem za produkt spretnih managerjev in producentov, ki želijo s talentom nekaj zaslužiti. In JoJo bo najbrž še ena v vrsti mladih zvezdnic, ki bo podlegla pritiskom, saj gre pravzaprav za otroka, ki bi ob primerni glasbeni vzgoji lahko navduševala še deset ali petnajst let.
Napoved - v ZDA relativno uspešen prvenec, krajša turneja s kakšno sorodno izvajalko, še ena plošča producentsko ustvarjenega r'n'b-ja, morda kakšen škandal in JoJo bo za nekaj let ali pa za vedno potonila v pozabo. Dandanes so glasbeni cikli prehitri, industrija pa neutrudno melje in producira vedno nove talente in "zvezde".
JoJo: JoJo
(leto izdaje 2004, založba Da Family Entertainment, distribucija Menart)
Ocena: 2
