Jonathan Richman je še eden tistih glasbenikov, za katere velika večina še ni slišala, težko boste videli kakšen njegov videospot ali njegovo ime videli na lestvici najboljših in najbolj priljubljenih. Pa vendar je svojo prvo ploščo izdal leta 1976 in si v tem času pridobil status enega najbolj nepredvidljivih glasbenikov...
Jonathan Richman, ki je sedaj že v petdesetih, je leta 1969 prišel v New York in tam nekaj časa ustvarjal pod močnim vplivom The Velvet Underground, v začetku sedemdesetih je nato odšel v Boston in tam ustanovil skupino The Modern Lovers, ki je kasneje dobila bolj akustičen značaj in leta 1976 izdala ploščo Modern Lovers.
V drugi polovici sedemdesetih je skupino razpustil in delal kot solist, najbolj produktiven je bil v osemdesetih, ko je kljuboval popu in njegovim derivatom ter vztrajal pri rocku s primesmi countryja, latina in punka. V devetdesetih je nadaljeval v tem stilu, nastopil je tudi v filmu Nori na Mary, zadnjo ploščo Her mistery not of high heels and eye shadow pa je izdal leta 2001.
Na plošči Not so much to be loved as to love boste našli petnajst skladb, predvsem akustičnih, srečali se boste z angleščino, italijanščino in francoščino ter silno raznovrstnostjo. Naslovna pesem je razmeroma enostavna, takoj pa vam bo v spominu ostal zelo nenavaden vokal, Sunday Afternoon je zelo kratka in izključno kitarska.
Vincent Van Gogh (skladbe o slikarjih in drugih umetnikih so v njegovem repertoarju zelo pogoste) je nekoliko bolj jazzy, Cosi Veloce je še dodatno obogatena z bobni in spremljevalnimi vokali, ima pa tudi zelo poslušljiv refren.
He gave us the wine to taste ima izredno zanimivo besedilo, malce odstopa od precej osnovne rock instrumentalne spremljave, Salvador Dali se zelo odkrito spogleduje z mešanico latino in mariachi glasbe, My baby love love loves me ima zabaven začetek z nekaj ploskanja in obilo spremljevalnih vokalov.
In che mondo viviamo je znova odpeta v italijanskem jeziku, vendar pa je besedilo izredno malo, Behold the lilies of the field je zelo počasna skladba, polna kitarskih poudarkov, Les Etoiles je odpeta z zelo globokim glasom, bobni pa igrajo marš ritem.
The world is showing it's hand je zelo temperamentna, do izraza znova pridejo bobni, Abu Jamal je žal kratka, odlikuje pa jo zvok harmonike, On a du Soleil je znova francoska in še ena počasnejših na plošči. Sledita še dve skladbi brez naslova, gre pa za dve izredno počasni skladbi - v prvi se znova sliši obilo harmonike, v drugi zgolj nekaj kitare in bobnov, predvsem pa njegov vokal.
V predstavitvi plošče sem dal znova nekaj več poudarka glasbi, saj je Jonathan odličen primer, kako lahko starejši glasbenik, ki najbrž vseh plošč ni prodal niti v milijon izvodih, lahko dela svežo in iskreno glasbo.
Seveda v spominu bolj kot glasba ostanejo besedila, vendar so ta zgodba zase, dobesedno. O vsaki skladbi bi lahko pisal na dolgo in široko, saj je Jonathan Richman odličen pripovedovalec in črpa iz svojega življenja.
Zanimivo se je srečati z glasbenikom, ki glasbo ustvarja predvsem iz lastnega veselja in je tudi zaradi tega mnogo bolj iskrena in prijetna za poslušanje. Brez produkcijskih trikov in osladne cenenosti, ki jo je dandanes v glasbi na vsakem koraku več kot dovolj.
Jonathan Richman: Not so much to be loved as to love
(leto izdaje 2004, založba Sanctuary, distribucija Menart)
Ocena: 4
