V torek, 28. oktober je slavni glasbeni jezdec Dragan Bulič praznoval veličasten jubilej - že 1000. oddajo Še v torek obujamo spomine ali krajše ŠTOS, ki jo je bilo prvič moč slišati v soboto, 21.4.1979, program pa se je začel s skladbo Sama Cookea You send me.
In tudi včeraj ni bilo čisto nič drugače - kot se za tak dogodek spodobi, je Dragan začel kot pred štiriindvajsetimi leti, to isto skladbo Sama Cookea, potem pa sta se tako pogovor kot glasba bolj ali manj vrtela okoli legendarnih slovenskih glasbenikov.
In še prede povemo, kdo vse je bil tam in kaj vse smo imeli priložnost slišati, še opravičilo. Prepričan sem bil, da vam bomo na naših straneh lahko postregli tudi z nekaj fotografijami tega izjemnega dogodka, a so nam parkirne razmere v Ljubljani to preprečile. In naj bo to opomin gospe županji, ki kot predhodnica zaenkrat le obljublja!
Začel je Tomaž Domicelj, starosta slovenskega rocka in sicer s skladbo Irena, lahko noč. Zelo znana skladba (v izvirniku seveda Goodnight Irene), za katero pa Tomaž in glasbeniki iz ZDA in Velike Britanije ugotavljajo, da je šlo v izvirniku najbrž za nemški alpski valček. No, pa smo mislili, da se je vse začelo in da se bo končalo z rock'n'rollom.
Sledili so posnetki pred kratkim umrlega Karla Arharja in pa dobro znanega Milana Petroviča, ki se je v šestdesetih kalil v skupini Generacija, v osemdesetih je predeloval skladbe Modern talking, dandanes pa je v zlati ligi one-man bandov v Evropi. Petrovič se je predstavil s predelavo Berryjeve Sweet little sixteen, ki jo je naslovil Hčerka šteje šestnajst let in jo zaigral v dokaj klasični rock'n'roll maniri.
Studio je obiskal tudi Zoran Predin, ki je z Živimi legendami na Irskem predstavljal zadnji projekt Strup za punce, za to slovesno priložnost pa se je predstavil s predelavo francoske skladbe, katere naslova raje ne bom pisal, da se ne bi osmešil. Skladba je bil zanimiva, zaigrana zgolj ob spremljavi kitare, a ob neznanju francoščine seveda nerazumljiva in je zato morda tudi zgubila delček šarma.
Ob njegovem gostovanju na Irskem je treba omeniti, da so igrali tako v vedno hrupnih irskih pubih, kjer se je treba za pozornost poslušalcev pošteno boriti, kot v kulturno umetniških centrih, kjer je občinstvo mnogo bolj kultivirano in tudi na slovitem Fringe festivalu. Da, Terra folk niso edini, Zoranu in skupini pa so se z odličnimi nastopi še enkrat več odprla vrata v širni glasbeni svet, kjer prepoznajo resnično globoko grlo in plitkega.
Zasedbo Bele vrane sta v studio zastopala le Dejvi Hrušovar in Djuro Penzeš, v eter pa je bil oddan posnetek priredbe My girl Moje dekle. Skupina želi ustvarjati in predstavljati svojo glasbo širšim množicam, a glej žalost ... za svojo izvrstno glasbo ne najdejo sponzorjev, ki bi jih pri tem podprli. In če samo pomislimo, da gre za skupino, ki je slovela kot jugoslovanski The Mamas & The Papas.
Nato pa kritični in tudi prelomni trenutek oddaje, ko so pred mikrofone stopili člani skupine DeŽur. Skupino sem zadnjič nehote ujel v neki glasbeni oddaji in sem se po slišanem le prijel za glavo in seveda pomislil, kaj za vraga bodo oni počeli v ŠTOSu?! A sem bil prijetno presenečen, saj so na zelo zanimiv in vokalno precej pester način predstavili odlomke skladb Monday monday, Sava šumi, Happy New Year, That's amore in eno od skladb iz muzikla Hair. Pohvalno!
Nekaj zanimivih je povedal tudi Aleksander Mežek, ki je predstavil skladbo Krila, s katero je že leta 1966 sodeloval na tekmovanju Pokaži, kaj znaš, proti koncu oddaje pa smo slišali tudi nepozabno Julijo. Aleksander je lansko leto izdal izredno uspešen album Tracks, kot veliko zanimivost pa lahko omenimo skladbo za fair play v športu, ki jo je napisal skupaj z Adijem Smolarjem in se kot video ogromno vrti na britanskih TV postajah.
Za enega od vrhuncev je poskrbel Andrej Šifrer, ki je v goste pripeljal samega Eugena Hidewayja Bridgesa, s katerim sta skupaj odigrala legendarni Zoboblues v čisto pravi, klasični bluesovski maniri, Eugene pa se je nato še sam predstavil z že omenjeno You send me. In še ena zanimivost ... ena od novih Eugenovih skladb nosi naslov I'm going back to Slovenia, saj je v našo deželo povsem zaljubil.
Sledil je izvrsten kitarski duet Toma Juraka in Čarlija Novaka, ki sta odigrala skladbo Apache (izvrstno priredbo so recimo posneli Bitch Boys), Janez Bončina Benč pa je poslušalcem zaupal, da je prav zaradi te legendarne skladbe skupine The Shadows povsem uničil dedkovo kitaro. No, Benč se je s pomočjo Marjana Malikoviča malce poigraval s slovesnim dogodkom, ki so mu bili priča, nato pa odpel v eno svojih največjih uspešnic Maja z biseri.
Dragan Bulič seveda ne more mimo Jimija Hendrixa in če v Sloveniji omenjamo tega nedosegljivega mojstra, v isti sapi pogosto omenimo tudi Pavleta Kavca oziroma skupino Oko. Zanimiva izvedba klasike (I can't get no) Satisfaction in seveda nepogrešljiva, a izredno zahtevna All along the watchtower. Bobne s Pavletom igra sloviti Marko Bertoncelj, včasih pristopi na pomoč tudi kitarist in pevec Sandi Krebel (eden najboljših učencev Kavčeve šole kitare), v skupini pa je še vedno tudi Niko Jug (igra tudi pri Skat).
V nadaljevanju so se s priredbami predstavili Tulio Furlanič in Marino Legovič, svoje je odpel tudi Slavko Ivančič ob spremljavi akustične kitare, na posnetku pa je bil prisoten tudi Oto Pestner. Gostom v studio se je pridružil tudi sloviti Drago Mlinarec, eden najvidnejši jugoslovanskih kantavtorjev, ki se je predstavil z Dječjo pesmo Grupe 220 in lastno uspešnico Caracas.
S priredbo Toma Waitsa nas je Jani Kovačič povabil na bluz, Lado Leskovar pa se je ravno tako zgolj na posnetku predstavil s starejšo skladbo iz svojega repertoarja. Izredno zanimiv je bil naslednji kitarski duet, ki sta ga sestavljala Dominik Trobentar in Dare Petrič, ki sta izvrstno in akustično odigrala uspešnico skupine Fleetwood Mac Albatros. Živo, akustično, premierno in odlično!
Janez Zmazek - Žan se je predstavil z lastno skladbo To je moje življenje, ženska in morda nekoliko presenetil z izjavo, da so mu glasbeno bližje Tabu kot Siddharta, s country priredbo Hello, Mary Lou pa se je predstavil tudi Milan Pečovnik - Pidži.
In znova presenetljiv nastop - moči sta združila Vojo Djuran (nekdaj Botri) in Franci Zabukovec (igral pri Rdečem baronu s Sašo Einsiedler in pri prvi postavi Pissmakersov) z odličnima priredbama With a little help from my friends in Loše vino. Presenetljivo dobro!
Čuka Marko Vozelj in Jože Potrebuješ nista mogla iz svoje kože in sta nekaj časa hvalila gostitelja in nekaj časa svojo skupino, nato pa odigrala Vsepovsod ljubezen...
Presenečenje je pripravil tudi latino šarmer Jan Plestenjak, ki je več kot o ženskah govoril o glasbi (zasluga gre tudi gostitelju, da gani spraševal trapastih vprašanj) in zgolj ob spremljavi kitare odpel in odigral The long and winding road. Dokazal je, da je odličen kitarist in aranžer in da, kot mnogi drugi slovenski glasbeniki, morda izgublja čas in privrženost glasbenih sladokuscev z ustvarjanjem glasbe za denar. Jan, postani rocker!
Sledili so le še posnetki, a to kakšni?! Najprej trboveljski kvartet Hiša, ki je na sebi lasten, predvsem vokalen način odpel skladbi Crosby, Stills and Nash You don't have to cry in Helplessy hoping in to na način, ki je ob pol tretji uri ponoči dvignil kocine.
Vlado Kreslin je odpel skladbo Te igre bo konec skupine Horizont, kjer je v svojih začetkih prepeval in ustvarjal ter se kalil in nabiral odrsko kilometrino, ki se danes dobro pozna. Za veliki zaključek pa se je s predelavo ene od skladb Boba Dylana s plošče Blood on the tracks predstavil radijski ustvarjalec Jane Weber, še en veliki glasbeni poznavalec in sladokusec. Sam je zaigral na kitaro, mandolino, orglice in še zapel povrh vsega. Bravo!
In to je bil konec! Po toliko odličnih oddajah je Dragan Bulič pripravil ŠTOS, ki ga mnogi ne bomo nikdar pozabili. Z veliko odlične glasbe, ki so jo prispevali več kot le odlično glasbeni gostje. Spodobilo bi se, da mu zaželimo še tisoč odličnih oddaj, a Dragan ne bo vztrajal tako dolgo (oziroma še naslednjih štiriindvajset let), lahko pa mu seveda iz vsega srca čestitamo in mu zaželimo še več zabavnih in neponovljivih ŠTOSov, kot je bil včerajšnji.
