Korn od samega začetku v prvi polovici devetdesetih veljajo za enega tistih bandov, ki so bili korak naprej in ki so si upali na glasbo gledati kot na zelo globalen in univerzalen jezik. Že tedaj so bili med prvimi, ki so mešali heavy metal in hip-hop, vmes je bilo slišati tudi kakšen ščepec funka in pa seveda punkersko držo. In kako Korn zvenijo leta 2004?!
Po desetih letih in petih izdanih ploščah zelo sveže in energično, hkrati dodelano in tudi predvidljivo, a na plošči ne bo več slišati zvočnih eksperimentov, temveč predvsem glasno in energično vizijo glasbe kot univerzalnega jezika.
Pevec Jonathan Davis je prispeval veliko večino besedil, hkrati pa je opravljal tudi vlogo producenta. Ob prepričljivem vokalu me je na plošči izredno presenetila bas kitara, na katero igra Dog (s pravim imenom Reginald Arvizu), saj je na nekaterih mestih zares virtuozen oziroma lahko rečemo strupen.
Nikakor ne gre zapostaviti niti ostalih članov skupine - obeh kitaristov Briana Sir Headly Welcha in Jamesa The Gorilla Shafferja, k odličnemu in energičnemu zvoka pa veliko doda tudi bobnar David Wally Balljacker Silveria.
Zanimivo je vsekakor to, da Korn na trenutke spominjajo na Rage Against The Machine, ki so dandanes v podobi Audioslave daleč stran od starega zvoka in pa tudi na Limp Bizkit, ki pa si ravno tako niso več preveč podobni. Da, lahko napišem, da Korn ostajajo zvesti predvsem sami sebi.
Ob hrupni, čeravno iz zvočnikov zelo čisti instrumentalni podlagi, katere ritem se nenehno spreminja, a nenehno potuje med heavy metalom in hip-hopom, slišimo besedila in spreminjajoči se glas, ki niha med jeznim in besnim... glas človeka, ki mu ni vseeno in ki si želi, da bi bilo nekoč bolje. Če ne že zanj, pa vsaj za njegove otroke. Da, Korn ne želijo živeti le ta trenutek, temveč so zazrti tudi v prihodnost.
Nekaj skladb je seveda treba izpostaviti, na primer Break some off, ki je bržčas najbolj divja in neobrzdana skladba na plošči, kjer petje nekoliko spomni na Maxa Cavalero iz stare Sepulture. Counting on me močno spominja na stare Limp Bizkit, uvodni riff v Did my time pa vas prisili v razmišljanje, če ni kar preveč podoben St. Anger Metallice.
V skladbi Play me se skupini za mikrofon pridruži Nas, ki je postavljen pred razmeroma težko nalogo, saj mora rime rapati na izrazito heavy instrumentalno podlago, vendar se njegov vokal in stil petja izjemno zlijeta s Korn.
Skladba Y'all want a single je ena tistih, kjer lahko slišimo vse tisto, kar sem omenjal na začetku ? vokalno pestrost, izjemno bas kitaro in raznolik ter spreminjajoč se ritem. Ob dobri glasbi pa ima skladba tudi odlično besedilo. Pozorno prisluhnite!
Plošča ima tudi zanimiv dodatek, za katerega pa je treba potrpeti nekaj minut po zaključku zadnje skladbe When will this end. Ko sem poleti recenziral ploščo Metallice St. Anger in omenil, da se šele sedaj vidi, kolikim mladim in danes izredno popularnim skupinam so služili za vzor in Korn so vsekakor eni od njih.
Z njimi so igrali na že nekaj ameriških turnejah, kot gostje pa so nastopili tudi na dogodku MTV Icon, ko so v živo odigrali One, ki jo najdete kot dodatno skladbo na tej plošči. Kitarski uvod je skrajšan, vokal zaostaja in sloviti bobnarski solo vložek je zelo bled in sploh ne tako udaren.
Skupini manjka kilometrine in še nekoliko več žanrske in stilske pestrosti, da bodo nekega dne lahko dosegli in morda celo nasledili velikane, kot so Metallica. Vsekakor pa so na dobri poti, da jim nekega dne uspe, vendar je poplava njim podobnih skupin ogromna in zato bo pot še toliko težja.
Korn: Take a look in the mirror
(leto izdaje 2003, založba Epic, distribucija Menart)
Ocena: 4
