Lenny Kravitz je prav poseben umetnik - ko se je pred leti pojavil in osupnil s skladbo Are you gonna go my way? in so ga vsi označili za edinega možnega naslednika nesmrtnega Jimija Hendrixa. Z leti se je od tega pojma odmikal in spreminjal svoj glasbeni izraz, vmes je zamenjal kar nekaj potencialnih uspešno glasbenic v svojih rjuhah, ki so utonile v pozabo...
In na svojem sedmem studijskem albumu in prvem po treh letih se je Lenny vrnil k ustvarjanju z začetka kariere - vse instrumente na plošči je odigral sam, seveda je sam prispeval vsa besedila, glasbo in aranžmaje in celo producentsko delo je opravil Lenny sam. Ali se bo tudi tokrat znašel pred podobnimi težavami, ko ni našel primernih glasbenikov za igranje skladb v živo, bomo kaj kmalu videli, saj bo 22. junija obiskal tudi Ljubljano.
Plošče nikakor ne gre soditi po prvem poslušanje, saj vam po glasba po treh ali štirih poslušanjih zlezla pod kožo. Tisti, ki ste že slišali prvo uspešnico ? Where are we runnin?, že veste, o čem govorim. Odlična skladba, ki se začne z odločnimi kitarami in je ves čas grajena na kitarskem riffu. Prvovrstno.
Plošča se sicer začne s skladbo Minister of rock'n'roll, ki se začne z elektronskim vložkom, kar ni najboljši obet, vendar se skladba lepo razvije, ima klasičen rock refren in odlično solo kitaro, nekoliko jo znova pokvari popačen vokal, ki me je močno spomnil na American woman.
I don't want to be a star zlahka označim za klasičen Lennyjev komad, saj ima rock podlago, le da je vse skupaj odigrano v nekoliko ostrejšem stilu, zabeljeno ? znova ? z odličnim solo vložkom. Lady ima zanimiv, nekoliko hreščeč začetek, zgrajena je na zelo osnovnem ritmu, vokal je tokrat nekoliko bolj raskav, solo vložek pa znova na visoki ravni.
Calling all angels nekoliko umiri ozračje, saj je zelo umirjena, zgrajena zgolj ob osnovni spremljavi bobna in predvsem klavirja, California je izredno dinamična in pestra, meni eden ljubših na plošči je Sistamamalover, ki ima precej funky naboja, vokal je nekoliko soulovski, kitare pa zelo spomnijo na mojstra Hendrixa.
Naslovna Baptised je v uvodu nekoliko bolj počasna, Lenny skladbo v začetku poje s svojim značilnim zasanjanim baladnim vokalom, ki pa ob odličnem prehodu v refren postane odločnejši. Flash je znova bolj dinamična, tokrat zasnovana predvsem na prepletajočem se zvoku basa in kitare.
What did I do with my life? je izvrstno zgrajena pesem, saj se začne z mešanico akustične kitare in klavirja in teče precej enakomerno ob nekoliko medlem vokalu in šele proti koncu postane nekoliko bolj živahna, saj se spremeni barva glasu, vmeša pa se še saksofon (David Sanborn).
In če mi je Sistamamalover ena najboljših, potem moram skladbo Storm označiti za najslabšo. Medel in zamolkel uvod, ki ga skuša rešiti rap Jay-Z-ja, ki pa ne pomaga veliko. Naslednji, prosim! The other side je znova nekoliko bolj baladna, bolj ali manj odpeta ob klavirju z zelo dobrim refrenom in znova saksofonom kot popestritvijo.
No, zaključek plošče z Destiny ravno tako ni najboljši. Akustična kitara, nerazpoznaven, skoraj ženski vokal in preveč medel zvok. Lahko oziroma moralo bi se končati bolje, predvsem bolj prepričljivo. In če si privoščim še en vpogled v preteklost, imam občutek, kot da je Lenny ploščo delal po starem principu A in B strani.
Prva, A stran je odlična in Lenny poslušalca prepriča s precej raznovrstno glasbo, medtem, ko so skladbe proti koncu vedno bolj neprepričljive. No, znano je tudi, da je Lenny mojster igranja v živo in njegov koncert (upajmo, da ne bo znova prišlo do odpovedi) si bo vredno ogledati.
Lenny Kravitz: Baptism
(leto izdaje 2004, založba Virgin, distribucija Dallas)
Ocena: 4
