Lou Reed je v glasbenem svetu prisoten že skoraj štirideset let, a še vedno za mnoge ostaja neznanka - ali gre za genialnega glasbenika, ki je res le korak oddaljen od norosti ali pač za vase zagledanega ostarelega rockerja, ki še vedno žanje uspehe na račun stare slave.
Jaz bi vsekakor pritrdil prvemu, saj je v triintrideset let dolgi solo karieri izdal več kot trideset albumov in tudi če boste prisluhnili albumom, ki so bili ustvarjeni v roku petih let (torej gre lahko za pet albumov), ne boste našli prav veliko podobnih skladb.
Lou Reed je seveda v prvi vrsti član The Velvet Underground, ki so v izredno kratkem časovnem obdobju (uradno so sicer delovali kar devet let) izdali šest albumov, od katerih so bili predvsem prvi štirje prave mojstrovine. Potem jih je zapustil Lou Reed in zgodba se je kmalu končala.
Plošča NYC Man Greatest hits sicer ni njegova prva zbirka uspešnic, v dolgoletni karieri je izdal tudi nekaj živih albumov, gre pa za zanimiv prerez, ki se začne s skladbami The Velvet Underground (I'm waiting for the man, Pale blue eyes, Sweet Jane) in se neposrečeno zaključi z remiksom Walk on the wild side.
In če vas zanima, kako raznoliko glasbo je pisal, si recimo zavrtite White light / White heat (izredno rad jo je predvsem v živo izvajal David Bowie, ki se je zelo rad zgledoval po Reedu), lirično Pale blue eyes, lahkotno Satellite of love, izredno težavno Berlin (zavito v ovoj orkestra, poezije in dramatičnosti), umetniško Coney Island Baby, skoraj heavy metalsko The Blue mask, pa klasično rockersko Dirty BLVD. in za nameček še Poejovo Who am I? (Tripitenas' song).
In to je bila le glasba, slišali boste ravno tako raznolika besedila, ki so v šestdesetih in sedemdesetih (in tudi danes) pela o vsem tistem, pred čimer si puritanci zatiskajo ušesa in oči. Lou Reed je bil kot otrok s strani svojih staršev spolno zlorabljan, ali so droge zlorabljale njega ali je bilo obratno (posledica je omrtvičen obraz) se ne ve natančno, vsekakor pa je vse prispevalo k njegovemu statusu večnega kameleona rock glasbe.
Treba je omeniti, da gre za enega redkih preživelih iz kaotičnih šestdesetih, ki se je vsa ta leta trudil delati kvalitetno glasbo, se je z glasbo razvijal in se ni nikoli zadovoljil z doseženim. Pomislite na velikane rocka - je tak Clapton, so takšni Stonesi, morda Bowie ali Dylan?
Prvi je imel zelo slabe trenutke konec sedemdesetih in skozi osemdeseta, za druge velja, da niso naredili konkretnega izdelka že dvajset let, Bowie je spet dober po petnajstih letih tavanja, Dylan je rdečo nit izgubil davno tega. Kvaliteto je obdržal Neil Young, ki se ravno tako ne zadovolji s statusom "legende šestdesetih".
Pričujoča Reedova kompilacija je zanimiva predvsem za tiste, ki poznate delo The Velvet Underground, Reed pa vas s svojo raznolikostjo še ni uspel prepričati. Tukaj imate imeniten prerez, na podlagi katerega se boste lažje odločili, kaj vam je ljubo in kaj ne. Verjemite, zelo malo je tistih, ki jim je všeč prav vsa glasba Louja Reeda, čeprav je prav vsa glasba zanimiva in blizu odličnosti.
Lou Reed: NYC Man Greatest hits
(leto izdaje 2004, založba BMG, distribucija Menart)
Ocena: 4,5
