Madeleine Peyroux je petintrideset letnica, ki je otroštvo in najstniška leta preživela med Kalifornijo, Brooklynom in Parizom, s petjem pa se je začela aktivno ukvarjati pri petnajstih in v naslednjih desetih letih obredla ameriške in evropske klube.
Madeleine, ki jo mnogi primerjajo z Billie Holiday, je prvenec Dreamland izdala leta 1996, pridružila pa se ji je smetana newyorških jazz jam sessionov - Cyrus Chestnut (klavir), Leon Parker (bobni), kitarista Vernon Reid in Marc Ribot (te dni bo nastopil v Cankarjevem domu) ter James Carter (saksofon, klarinet) in vse do letošnjega leta nastopala in predstavljala skladbe s prvenca ter seveda snovala nove pesmi.
In kaj nam Madeleine Peyroux ponuja na svoji drugi samostojni plošči Careless love? Okoli sebe je znova zbrala veliko zanimivih glasbenikov - Dean Parks (kitara), Larry Goldings (klavir, klaviature), David Piltch (bas), Jay Bellerose (bobni in tolkala), Lee Thornburg (trobenta) in Scott Amendola (metlice) - in tudi v drugo ponudila zanimivo kombinacijo jazza in bluesa s posameznimi elementi šansona.
Plošča Careless love se začne z odlično interpretirano in predvsem klavirsko obarvano predelavo Cohenove Dance me to the end of love, Don't wait to love je klasičen jazz s primesmi popa, Don't cry baby je nekoliko bolj šanjosersko obarvan jazz, You're gonna make me lonesome when you go je žalostna predelava skladbe Boba Dylana.
Between the bars je zelo otožna in hkrati moreča pesem, No more je odigrana predvsem ob klavirju in ravno tako precej žalostna, instrumentalno je zaradi kitar zelo prijetna in zanimiva Lonesome road, sledi pa z izrazitim francoskim šarmom obarvana J'ai Deux Amours, odlična je tudi Weary blues, v kateri Madeleine združi bluesovsko vokalno interpretacijo, razživete jazzy kitare in zelo klasično jazzovske trobente.
I'll look around je prepočasno interpretirana ob klavirju, naslovna Careless love je ena najbolj živahnih skladb na plošči, s pridihom kavarniškega šansona, vse skupaj pa se zaključi s skladbo This is heaven to me, ki jo čistokrvenmu jazzu zelo približa izjemna trobenta.
Slaba stran plošče? Večina skladb je predelav, je pa res, da jim Madeleine tako vokalno kot tudi instrumentalno nariše drugačen obraz in vdihne drugačno dušo. A kljub vsemu je Careless love zelo poslušljiva in nadvse prijetna plošča, ki bo svoj prostor našla na marsikateri polici slovenskih glasbenih navdušencev, ki cenijo predvsem vsebino.
Madeleine Peyroux: Careless love
(leto izdaje 2004, založba Rounder, distribucija Multimedia)
Ocena: 4
