Maksima Mrvico bi bilo vredno označiti kot genialnega pianista, saj velja za enega tehnično najbolje podkovanih svetovnih pianistov, obenem pa je že v rani mladosti s svojim igranjem osvajal simpatije občinstva. Njegov prvenec Gestures na Hrvaškem še vedno velja za eno najbolje prodajanih plošč vseh časov, mednarodni prvenec The Piano Player pa je Maksima predstavil svetu...
Maksim svojo veliko željo - predstaviti klasično glasbo na nekoliko bolj pop način, ki ljudi ne bo dolgočasil in uspaval ? uresničuje tudi na svoji drugi plošči Variations Part I & II, na kateri se je lotil klasičnih in tudi popularnih skladb, kot je recimo Bohemian Rhapsody.
V primerjavi s prvencem je najbolj očitna razlika ta, da tokrat v podlagi ni predvsem umetno ustvarjen ritem, temveč so izjemno glasbeno ozadje prispevali člani Royal Philharmonic Orchestra, ki jih je na prvem delu (Part I) vodil Matt Dunkley, na drugem (Part II) pa Tolga Kashif, zadnji dve skladbi pa je Maksim posnel izključno s klavirjem.
Vsaka skladba je poglavje za sebe, še posebej ker govorimo o skladbah (če je ta izraz v klasični glasbi sploh primeren) Čajkovskega, Lizsta, Chopina, Bacha, če pa bi želeli na najboljši način predstaviti, kaj vse je Maksim sposoben in kako izvrstno zveni skupaj s filharmoniki, potem je potrebno izpostaviti skoraj deset minut trajajočo mojstrovino Musogorskega Pictures at an Exhibition: Promenade, Il Vecchio Castello, Baba-Yaga, The Great Gate of Kiev.
Klasična glasba z redkimi izjemami zame navadno pomeni nemogoč dolgčas in zehanje po približno petih minutah poslušanja, vendar me je plošča Maksima Mrvice očarala, saj vam preprosto ne pusti dihati in vsakič znova vas preseneti z novim glasbenim preobratom in z vsakim poslušanjem boste slišali nekaj, kar v prejšnjih poslušanjih še niste slišali.
Prvovrstna plošča, s pomočjo katere lahko hitro odkrijete, da so se v kompleksnosti in raznovrstnosti klasične glasbe navdihovali tudi rock (recimo Queen, Led Zeppelin, Jimi Hendrix, Pink Floyd), heavy metal (Iron Maiden, Black Sabbath, Metallica, da o bolj modernih heavy metal izvajalcih sploh ne govorim) in blues, funk ter soul izvajalci.
Maksim Mrvica se je še enkrat izkazal za izjemnega ambasadorja klasične glasbe in prav nič me ne preseneča, da so nad njegovim igranjem navdušeni tako v Evropi, ZDA kot in predvsem na Orientu, kjer se njegove plošče prodajajo za med in je med poslušalci čaščen kot božanstvo.
S takšno predanostjo, odločnostjo in energičnostjo bi bil čaščen najbrž v vsaki glasbeni zvrsti, uspeva pa mu predvsem zaradi iskrene ljubezni do klasične glasbe, ki jo bodo tudi zaradi te plošče z veseljem v prihodnosti prisluhnili tudi mnogi tisti, ki za klasično glasbo še slišati niso hoteli.
Maksim: Variations Part I & II
(leto izdaje 2004, založba EMI, distribucija Dallas)
Ocena: 5
