Mnogi utegnejo biti presenečeni, ko bodo izvedeli, da je Marilyn Manson svojo kariero začel že leta 1989 in da je do sedaj izdal že dvanajst plošč in čeprav The best of izdaje navadno oznanjajo, da glasbeniku zmanjkuje idej, bi pri Marilyn Mansonu zares lahko zapisali, da gre za pregled dosedanje kariere.
Marilyn Manson ima seveda v svoji glavi še ogromno idej - če ne za glasbo in nenavadna besedila, pa za slike in druge umetnine, ki pa so za vedno bolj puritansko ameriško (in tudi svetovno) javnost pogosto nekoliko preveč obscena, groteskna, pohujšljiva, morbidna...
Osebno zbirko Lest we forget (The best of) jemljem kot nekakšno zatišje pred vnovičnim viharjem, ki ga pripravlja Marilyn Manson, s pomočjo plošče pa se lahko sprehodite prek večine njegovih plošč ? od prvenca Portrait of an American Family (zelo nu-metalska Lunchbox in industrialno agresivna Get your gunn) do najnovejše Personal Jesus, seveda priredbe Depeche Mode, ki ima izreden ritem in poudarke na pravih mestih.
Z druge plošče Smells like Children boste našli le veliko uspešnico Sweet dreams (are made of this) z odlično interpretacijo in zelo blues kitarami, izmed 99 skladb na plošči Antichrist Superstar bomo slišali nekoliko počasnejšo Tourniquet in odlično The Beautiful People ter nekoliko nenavadno The Reflecting God, z Mechanical Animals pa izvrstno The Dope show in raznoliko Rock is dead, morda pa manjkata Coma White in I don't like the drugs (But the drugs like me).
Štiri skladbe so s plošče Holy Wood (In the shadow of the Valley of Death) in sicer agresivna The Love song, hipnotična The Fight song, besna Disposable Teens in The Nobodies, ki ima morda najboljše besedilo med vsemi.
Med kritiki je bila najbolje ocenjena plošča The Golden age of Grotesque, s katere so na plošči izvrstna mOBSCENE, pa spet nekoliko bolj nu-metalska This is the New Shit in še (s)AINT, ki je zaznamovana z efekti in morda najslabša na plošči. No, na plošči sta tudi dve filmski skladbi ? iz Not another teen movie odlična Tainted love in iz filma Spawn še Long hard road out of Hell (sicer tudi naslov Mansonove avtobiografije).
Zanimiv in seveda tudi precej natančen pregled pisane in s škandali začinjene kariere Marilyna Mansona bo primeren za vse tiste, ki jim ni do kupovanja vseh studijskih albumov in ki bodo slišali, kako zelo se je v svojem glasbenem izrazu skozi leta Manson tudi spreminjal. Ne glede na vse pa bo o glasbi Marilyna Mansona še največ povedalo tisto klišejsko reklo "Ali ga ljubi ali pa sovražiš, srednje poti ni!".
Marilyn Manson: Lest we forget (The best of)
(leto izdaje 2004, založba Interscope, distribucija Multimedia)
Ocena: 4,5
