Priznani filmski režiser Martin Scorsese se je odločil zajeten filmski, čeprav dokumentaren, ciklus posvetiti svoji največji glasbeni ljubezni - bluesu. In kot sam pravi, se ti s poslušanjem bluesa življenje drastično spremeni in to na boljše.
Govorimo torej o sedmih dokumentarcih, v katerih bo Martin Scorsese predstavil The Allman Brothers Band, Erica Claptona, Jimija Hendrixa, Son Housea, Roberta Johnsona, B.B. King-a, J.B. Lenoir-ja, Keb' Mo'-ja, Bessie Smith, Stevie Ray Vaughana, Muddy Watersa in seveda Taj Mahala. In ker mi je v roke prišel zbirka skladb slednjega, o vseh ostalih kdaj drugič!
Rodil se je leta 1942 kot Henry St. Clair Fredericks, njegova mama je bila gospel pevka, oče pa jazz glasbenik. Leta 1968 je ustanovil kvartet The Rising Sons, kjer je igral skupaj z Ry Cooderjem, glasba skupine pa je v javnost prišla šele v devetdesetih.
No, od tu naprej je bil Taj Mahal solist, od prvenca The Natch'l Blues leta 1968 (po nekaterih virih je prvo ploščo izdal že leta 1967 s preprostim naslovom Taj Mahal) in preko devetindvajsetih studijskih in živih albumov in ničkoliko kompilacijah in zbirkah je tako ostalo vse do danes.
Med leti 1979 in 1987 ni izdal popolnoma nič, na Havajih je užival v življenju in raziskoval drugačno glasbo. Leta 1997 je prejel eno in edino nagrado Grammy, sicer pa je sodeloval s številnimi jazz glasbeniki, se ukvarjal s havajsko in indijsko etno glasbo ter še čim.
Na plošči boste našli zbranih 15 skladb, velika večina izvira iz začetnega obdobja delovanja, z redkimi izjemami - Queen Bee, sicer skladba Johna Lee Hookerja iz leta 1997 (z nagrajenega albuma Senor Blues), kjer močno spominja na Vana Morrisona in pa skladba Freight Train iz leta 1977, ki ima močan country pridih.
Vse ostalo je pravzaprav klasičen blues in to v najboljši možni luči. Kitare, odličen ritem, pogosto tudi orglice in prav vedno odličen vokal. Ponekod spomni na Otisa Reddinga (Corrina, Checkin' up on my baby, Ain't that a lot of love), nekje na Vana Morrisona (Six days on the road), v veliki večini primerov pa zelo samosvoj.
Skladbi Bound to love me some in Fishin' blues sta odigrani na zelo elementaren blues način, zgolj ob akustični kitari in s toliko bolj odločnim in prepričljivim vokalom, ki v prav vsakem trenutku prepriča.
Prav krivično bi bilo izpostaviti katerokoli pesem kot najboljšo, saj gre za zanimiv prerez kariere oziroma za izbor skladb oboževalca in poznavalca blues glasbe, med katere Martin Scorsese zagotovo sodi. In če ste za blues vedno mislili, da je dolgočasen, potem se motite. In če katera, potem je prav ta plošča odlična izbira za začetek spoznavanja veličine tako blues glasbe kot tudi kariere Taj Mahala.
Martin Scorsese Presents The Blues: Taj Mahal
(leto izdaje 2003, založba Sony Music, distribucija Menart)
Ocena: 5
