Massimo Savić je na svoji zadnji plošči Vještina zbral same priredbe njemu zanimivih hrvaških avtorjev, najdemo pa tudi zanimivo izjemo, a tem več kasneje. Za naravo pa so pravzaprav krive pesmi skupine Dorian Gray, v kateri je Massimo začel prepevati...
V spremni besedi tako beremo o članu istrskega taborniškega društva Opatija in njihovem vodniku Andrej, ki je v začetku osemdesetih sledil zgledu Johna Keatinga iz filma Društvo mrtvih pesnikov in svojim mladim varovancem predstavljal zanimivo glasbo - Davida Bowieja, Talking Heads, Roxy Music in druge zanimive izvajalce.
In nekega večera je Andrej s seboj prinesel posnetek živega nastopa skupine Dorian Gray in mnoge sta glas in glasba naravnost pretresla in v njegovih očeh je Max oziroma Massimo s skupino Dorian Gray v tistem trenutku postal legenda.
In mnogo let kasneje se Massimo vrača ? na plošči Vještina sta zagotovo najboljši obe izvedbi skladbe Sjaj u tami, ki je proslavila njegovo zasedbo Dorian Gray. Prva različica je zabeležena kot pop mix in vsebuje nekaj več spremljevalnih vokalov, druga pa je nekoliko bližje izvirniku, polna kitar in z odlično vokalno interpretacijo.
In kaj je še moč slišati? Žal neprepričljivo Bacila je sve niz rijeku, kjer legendarnega Davorina Popovića in Indexov najbrž ne more prekositi prav nihče, nekoliko počasnejšo Loše vino in tudi dve Gibonnijevi ? ne najboljšo Libar in vokalno zelo doživeto Tajna vještina. Mnoge interpretacije ? vokalne in instrumentalne so si preveč podobne in navkljub očitno izvrstnemu glasu, le-ta ni izkoriščen v vsem sijaju in moči.
Stranac u noći z Nino Badrić je izvrsten pop z dvema prepletnima vokaloma, Ne plači nima prave energije, Stine je popestrena z godali in ima prijetno in pestro vokalno dinamiko. Zares izvrstna je predelava skladbe Gracija, ki so jo izvajali Azra s funky jazz kitarami in pihalno sekcijo ter odličnim stopnjevanjem ritma in odlično interpretacijo.
Podobno zanimiva je tudi Moja voda Lauferjev, ki pa je kljub nekaj godalnim vložkom preveč podobna izvirniku, zelo zanimiva pa je Razlog naših pop rockerjev Nude, seveda tokrat v hrvaškem jeziku. Interpretacija je odlična, ritem se vseskozi stopnjuje, za nameček pa so tu še ženski spremljevalni vokali.
Odjednom ti je Massimo odpel skupaj z Meritas, vendar je skladba kar preveč enolična, Gdje je ljubav? pa močno spominja na festivalske baladne uspešnice Zdravka Čolića ali pa recimo Tošeja Proeskega, vendar ne prepriča povsem.
Plošča Vještina tako ponudi nekaj odličnih predelav, nekaj povprečnih oziroma izvirnikom prepodobnih izvedb in kar nekaj slabih oziroma povsem neprepričljivih izvedb. Massimo je izvrsten pevec, spremlja ga očitno odlična spremljevalna zasedba, seveda pa bo moral prepričati z naslednjim avtorskim izdelkom.
Massimo: Vještina
(leto izdaje 2004, založba Aquarius, distribucija Multimedia)
Ocena: 3,5
