Atomik Harmonik s skladbo Brizgalna brizga
Rebeka Dremelj, ki je sposobna marsičesa, voditeljstva pa vsekakor ne, petkov polfinale je vodil sam Stojan Auer, ki z Net TV tudi bdi nad samim MMS in potem sobotni finalni večer s štirinajstimi finalisti.
Po pisanju teden dni pred samim dogodkom očitnih favoritov ni bilo veliko - omenjali sta se imeni novih srcolomcev Roka Kosmača in Petra Januša, sam organizator pa je stavil na slovensko turbofolk senzacijo ? Atomik Harmonik.
Nastopi so se vrstili eden za drugim, vse bolj me je bolela glava... aha, ko smo že pri tem! Naslednje leto ? če bo kvaliteta izvajalcev na podobni ravni ? organizatorjem predlagam, da vsakemu obiskovalcu podarijo betonski blok in tisti, ki ga z glavo ne bo razbil do konca prireditve, dobi posebno nagrado? Prireditvi bo dalo to prav poseben žar?
Skratka, kot vedno sta odstopala Slavko Ivančič (ki bi si sicer lahko izbral tudi kakšen nefestivalski način za propagiranje) in tudi Alenka Godec (kjer je avtorski tandem Klinar/Rupel presenetil s počasnejšo skladbo) in bile so še neke Dione Dim, Ylenie Zobec, pa Maje Slatinšek, Billy's Private Parking (kako so oni zašli sem in zakaj sem dobil občutek, da so hoteli spominjati na Tinkaro Kovač iz obdobja Na robu kroga?!).
Pa favoriti ? Rok Kosmač s predvidljivo balado ob klavirju (in veliko playback zvokov), Peter Januš je cvilil nekje med Justinom Timberlakeom in tistim tipom iz Game Over, na odru je imel zato nekaj mičnih plesalk, da so odvračale pozornost in Atomik Harmonik?
Jani Pavec se že s skupino Ritem planet ni preveč izkazal in ko sem jih enkrat po hudi pomoti videl v živo, sem ob njegovem imenu uporabil izraz, ki ga na tem mestu ne bom! Skratka, groza! No, je pa Jani ugotovil, da se "turbo folk", naj si bo še tako debilen in poneumljajoč, v Sloveniji odlično prodaja.
Besedilo Brizgalna brizga je nadvse primerno za vsako gasilsko veselico (morda so prav gasilci glasovali za njihovo zmago občinstva), hm? Ostal sem brez besed, ker kaj tako slaboumnega in poniževalnega za sicer vsega hudega vajenega slovensko občinstvo, še nisem doživel.
In sedaj se vprašajmo, kaj se je zgodilo s slovensko pop glasbo in nekoč prestižnimi festivali (obravnavane Melodije morja in sonca, pa Slovenska popevka) oziroma gledanimi spektakli (stila Pesem Evrovizije oziroma slovenski izbori EMA), za katere so nekoč mojstri Mojmir Sepe, Jože Privšek, Nino Robič in še mnogi drugi skladali in ustvarjali nepozabne melodije, danes pa jim ob slišanem najbrž zastaja srce.
Pop seveda ni več le pop, torej glasba, ki naj bi sproščala, pomirjala, skratka, glasba, ob kateri ne zamenjaš radijske postaje in te ne zagrabi, da bi katerega od ustvarjalcev vsaj enkrat povozil z nekaj tonskim tovornjakom. Vse se, tudi pri nas, vrti okrog seksa ? pomislite na lokomotive in črne predore, keš bejbe, plejboje, igre za dva, čokolade, na vzdihe ei ei ei, tudi na brizgalne brizge in še vse ostale namige.
Da, tudi temu se danes žal reče pop. Tudi v svetu seveda ni drugače ? pomislite in takoj zdaj (seveda pri sebi) poskusite našteti deset (vsaj pet) kvalitetnih pop izvajalcev, ki morda celo sami ustvarjajo glasbo, pišejo besedila, niso produkt avdicij ali managementa? imate težave, kajne?
In tako vsako leto znova obupavam, pišem članke in si želim boljšega popa (pa čeprav sem po srcu in duši rocker ? če bo dober pop, se bodo seveda tudi rockerji trudili, da bodo delali še boljšo glasbo, ker oni pač prodajajo kvaliteto), pa tega ne doživim in sprašujem, če bo sploh kdaj bolje.
Avtorji popa so seveda bolj ali manj isti, pojavljajo se sicer tudi novi, mlajši (Raay, Simon Meglič), ki pa so na začetku svoje poti in se že sedaj preveč prilagajajo uveljavljenim (torej predvidljivim) standardom in tudi čez nekaj let ne bodo delali nič boljše kot to počnejo danes.
Tudi različne strokovne komisije in žirije svojega dela pač ne opravljajo, kot jim tisti pridevnik pritiče, torej strokovno. Govoriti o podkupninah brez dokazov ni pravično, lahko pa si zavrtite skladbo d-fact V.I.P. in morda vam bo več jasno.
Začaran krog, torej. Slabi in predvidljivi avtorji, prepoznavni izvajalci in hkrati neprepričljivi interpreti, prodajanje na račun seksualnosti (ne le v besedilih, seveda so tu še plesalke, razgaljena koža), žirije in komisije niso strokovne, temveč predvsem prijateljske, občinstvo oziroma poslušalstvo pa požre (beri: posluša) prav vse.
In tisti, ki boste recimo Atomik Harmonik označili za dobro, zabavno glasbo? to sploh ni glasba, temveč obupni izlivi nekoga, ki je bil pred leti Heroj hrupa in je najbrž sanjal druge sanje, kot jih sedaj živi.
Pa saj vam je znan tudi verz iz pesmi Anike Horvat in Klemna Klemna Kdo si ti: ?Kdo si ti? poglej sebi v oči??, ki pove veliko o iskrenosti izvajalcev pop glasbe. Iskrenosti ni, vse je le še razprodaja.
