Skupina N*E*R*D je nenavaden glasbeni projekt, ki ga sestavlja producentski duo The Neptunes oziroma Pharrell Williams in Chad Hugo, njima pa se je pridružil še Shae Haley. In če se The Neptunes kot producenta pojavljata pri bolj pop in dance usmerjenih glasbenikih, kot N*E*R*D ponujata povsem drugačno, nekoliko bolj rock usmerjeno ploščo.
N*E*R*D (kar sicer pomeni No one ever really dies) so se na svetovni glasbeni sceni sicer pojavili leta 2001 s ploščo In search of..., s katere sta se v spomin najbolj vtisnili skladbi Lapdance in Rock star, v začetku tega leta pa je na tržišče prišla plošča Fly or Die.
Glasba na plošči je nekoliko mehkejša oblika rocka, čeprav bi bilo nemogoče reči, da gre za pop rock, ki je oznaka, ki jo najpogosteje uporabljamo za mehkejši rock. Glasba v nobenem trenutku ne teži, v nje se sliši obilo raznolikosti, ne ponudi pa pravih presežkov. Če bi odvzel ves hrup in ostrino, bi bila The White Stripes najbrž zelo podobna N*E*R*D.
Prva skladba na plošči Don't worry about it nam pokaže vso nenavadno glasbeno podobo skupine, saj slišimo moderno verzijo Jamesa Browna, nekaj malega Princea in Jacka Whitea, zaradi kitar pa se poslušalec lahko spomni mehkejših skladb Lennyja Kravitza. Tako vokal kot kitara sta zasluga Andrewa Colemana.
Naslovna Fly or Die je nekoliko bolj tekoča, z nekoliko bolj modernimi, funky kitarami, v Jump sodelujeta Joel in Benji Madden iz Good Charlotte, skladba se tako v vokalni kot instrumentalni strukturi precej spreminja, za nameček pa slišimo tudi nekaj scratchev.
Zanimiva je tudi skladba Backseat love, ki je polna bobnarskih prehodov, zelo zanimiv pa je refren, ki je ritmično povsem drugačen. She wants to move ima zelo dober uvod, kitare v ozadju pa malce preveč spominjajo na Carlosa Santano.
Za poslušanje je zares dobra tudi Wonderful place, ki je od začetka nekoliko bolj baladna, celo v pop stilu, čeprav je instrumentalno zares bogata, nato pa sledi nenavaden prelom in skladba postane povsem drugačna. Skladba na pop način, kot jih ni slišati prav pogosto.
Trasher bi lahko označili za nekoliko tršo, bolj rockersko različico P. Diddyja, vsebuje pa skladba tudi godalni aranžma, kar jo nekoliko bolj oddalji od klasičnega hip-hopa.
Najboljša skladba na plošči je zagotovo Maybe in to iz dveh razlogov - kitaro je odigral Lenny Kravitz in to v stilu Jimija Hendrixa, za bobni pa je sedel Ahmir ?uestlove Thompson (sodeloval tudi pri plošči Joss Stone). Dodatnih razlogov upam, da ne potrebujete.
Zaključna skladba Chariot of fire se začne z vokalnim uvodom, ki spomni na Boyz II Men, zanimive bobnarske pasaže skladbo potegnejo v jazz, besedilo je zelo zabavno, piko na i pa doda nekoliko bolj spacy orgelski solo vložek. Vredno je tudi počakati na zaključek, ki je spet nekoliko bolj rockerski in lepo zaokroži ploščo.
Glasba N*E*R*D je za vse tiste, ki jim je znana filozofija The Neptunes, da mora imeti skladba določen tempo, seveda odlična. Nobena skladba ni predolga, noben instrumentalen vložek ni daljši od nekaj sekund? po drugi strani pa ravno zato v skladbah ne najdemo nič posebnega, še manj pretresljivega. Dobrodošlo za poslušanje, vse skupaj pa ni vredno malikovanja ali zgolj oboževanja.
N*E*R*D: Fly or Die
(leto izdaje 2004, založba Virgin, distribucija Dallas)
Ocena: 4
