V četrtek zgodaj zjutraj je v svoji splanici v predmestju San Francisca za vedno zaspal John Lee Hooker - človek, ki kot pravi kolega iz tednika Time, ni le igral blues in tudi ni le pel blues, pač je bil blues. Ob izjemno bogati, pestri ali pa sočni biografiji, ki jo je odbluesil Lee Hooker, je morda ena najbolj zanimivih ta, da tudi na dan pogreba niti ne vemo, koliko pomladi ali pa jeseni, je pokojnik zares štel. Nekateri pravijo, da je zemljo tlačil 80, drugi 83 let. Pa kaj bi to. John Lee Hooker se je seveda rodil v delti Mississippija in tam se je zavekomaj zapisal poslanstvu, ki je glasbeni žanr blues najprej razvil, nato pa ga razširil po svetu.
Dva poglavja iz njegovega življenjepisa sta ključna. Prvi še posebej. Chicaški blues, ki ga je s preselitvijo v središče Illinoisa sredi štiridesetih soustvarjal tudi Hooker, je v šestdesetih razmetaval progresivno glasbeno kreativno mladež v Londonu in drugod po Angliji. Iz te generacije so pod patronatom Johna Mayala vzniknili Eric Clapton, Jeff Beck, Jimmy Page in mnogoi mnogi drugi, ki so se kasneje prebili v jet-set rock'n'roll in tam tudi ostali, medtem ko je rock za svoj nesluten razmah in totalitarno globalno popularnost za vselej ostal dožan in seveda tudi hvaležen prav bluesu. Hooker pa je bil vzornik seveda tudi Dylanu in Springsteenu, kar oba ne bosta nikoli zanikala.
Druga stvar pa je prav zadnje dejanje Hookerjeve kariere. To se je začelo s fenomenalnim albumom The Healer (1989), ki ga lahko uvrstimo med najbolj vplivna glasbena dela zadnjih nekaj desetletij. Producent Roy Rogers je na pobudo založbe Virgin poskrbel, da je skoraj že ugasla zvezda Johna Lee Hookerja zasijala znova in to zares bleščavo. Skladba The Healer, ki jo je spisal in soproduciral Carlos Santana, je napovedala marsikaj. To, da je Hooker še pri močeh, to, da je Santana še vedno v izjemni formi, in nenazadnje to, da pop, rock in tudi blues z nekaj domišlije lahko prehiti vse kar poje in igra. Tudi npr. skladba I'm In The Mood, duet z Bonnie Riatt, je bil nekaj podobnega, in The Healer je v času prodora cd formata naravnost zaoral res samosvojo brazdo v show-biznisu in navrgel tudi bogat dolarski incom.
Obenem se je torej začela nova Hookerjeva pomlad, ki se je nadaljevala z objavo odličnega sountracka za film Dennisa Hooperja (Easy Rider) The Hot Spot (1990). To je bilo zgodovinsko sodelovanje med Hookerjem in Milesom Davisom, pomembno pa bo ostalo tudi zato, ker so bluesovske impresije dveh legendarnih glasbenikov posnete v izrazito minimalističnem duhu, kar je leta kasneje marsikateremu studijskemu mehaniku omogočilo lahkotno samplanje kakšnega takta ali dveh. Tako so prav vzorci te plemenite glasbene materije vstopili tudi v hip-hop in house sfero. Hooker jev preteklem desetletju ob izdatni asistenci svojega najožjega ustvarjalnega moštva posnel še nekaj albumov: Boom Boom (1992), Chil Out (1995) in Don't Look Back (1997). Vsi sodijo med vrhunce blues in tudi pop kreativnosti, pa čeprav so na njih povzete pretežno stare, že prepesnjene stvaritve, katerih avtor je bil, tako kot v primeru znamenite One Scotch, One Bourbon, One Beer, prav Hooker, bodisi so njihovi avtorji še starejši bluesovski mojstri.
Zelo karakterna Hookerjeva persona in nenormalno cool pogled, ki ga je skozi sočna očala ter v spremstvu klobuka (kakršnega zdaj fura Santana) in nogavic z vzorci notnega zapisal ali pa zvezdic prodajal Hooker, sta ga kar sama zvabila v tudi v dve nepozabni oglaševalski kampaniji. John Lee Hooker je tako nastopal v tv oglasih za Pepsi Colo in konfekcijo Gap.
John Lee Hooker je zaradi vsega dobrega, kar je storil, zapel in zaigral, verjetno že v nebesih....
Foto: (c) Reuter
