Nick Cave že od začetka kariere, ko se je pojavil s skupino The Birthday Party, velja za posebneža med glasbenika in pogosto tudi za nerazumljenega genija oziroma čudaka. S skupino The Bad Seeds sedaj ustvarja že dvajset let in po nekaj bolj nežnih in melanholičnih ploščah so v teh dneh izdali kar dvojno ploščo...
Nick Cave & The Bad Seeds so dvojno ploščo izdali zato, ker so delali z dvema bobnarjema - Jimom Sclavunosom in Thomasom Wydlerjem, ki sta vsak na svoj način zaznamovala ploščo Abbatoir Blues oziroma The Lyre of Orpheus. V zasedbi tudi ni več kitarista Blixa Bargelda, odlično pa so se v zvok skupine vključili člani London Community Gospel Choira.
Abbatoir Blues je v nasprotju z naslovom zelo dinamična in raznovrstna plošča, instrumentalno in vokalno izredno bogata, ki ne bo nobenega poslušalca pustila hladnega. Že uvodna Get Ready for Love preseneti, saj se začne z zelo udarnim refrenom in je izredno kitarska skladba.
Hiding all away se začne na način, ki nas popelje v kakšno grozljivko, prvič se zares izkažejo gostujoči člani londonskega zbora, v ušesih pa ostane tudi nepozaben zaključek. Messiah Ward je nekoliko bolj jazzovska, kjer instrumentalno zgradbo tvorita predvsem kitara in spremljevalni vokali, očara pa tudi enkratna melodika v Caveovem vokalu.
There she goes, my beautiful world je zelo klavirska, slišimo neprestane menjave iz umirjenega, celo zasanjanega v neobrzdano divjanje, njeno popolno nasprotje pa je naslovna Abbatoir blues, ki je seveda bluesovska, predvsem z bobni in klavirjem ter odličnimi ženskimi spremljevalnimi vokali.
The Lyre of Orpheus je drugačna, bolj jazzovska, skladbe so instrumentalno še vedno zelo bogate, le na drugačen način, saj je v ospredju klavir, činele, spremljevalnih vokalov je še več in večkrat se prepletejo z glavni vokalom.
Naslovna The Lyre of Orpheus je predvsem vokalna, instrumentalno pa na meji trip-hopa, v Babe, you turn me on je glasba umaknjena v ozadje, slišimo pa tudi veliko prefinjenih kitarskih poudarkov. Supernaturally ima zelo poskočen klavirsko bobnarski začetek, ki preraste v instrumentalno divjanje, sicer pa ima skladba močan akustičen pridih in zanimive vokalne poudarke.
Spell se znova začne s kombinacijo klavirja in bobnov, spremljevalni vokali so znova na nadpovprečno visokem nivoju, skladba pa je prijetno obogatena z godali in pa klavirskimi poudarki. V zadnji skladbi O Children se sliši zelo zamolkel boben in pa ogromno činel ter klavirskih prehodov.
O samih besedilih pri Nicku Caveu seveda ne gre izgubljati besed, saj velja za enega tistih glasbenikov, ki mu lahko rečemo tudi poet, hkrati pa je na izredno visokem nivoju tudi njegova interpretacija besedil, ki jo zelo težko primerjamo s kom drugim.
Po nepričakovanem komercialnem uspehu Murder Ballads in nekaj temačnejših in melanholičnih ploščah v naslednjih letih, so Nick Cave & The Bad Seeds znova postregli ne le z eno, ampak dvema odličnima ploščama, ki ju težko obravnavamo kot celoto, saj sta si zelo različni, a kljub vsemu sta obe skupaj ali pač vsaka posebej svojevrsten glasbeni dosežek.
Nick Cave & The Bad Seeds: Abbatoir Blues / The Lyre of Orpheus
(leto izdaje 2004, založba Mute, distribucija Dallas)
Ocena: 4,5
