Pred približno desetimi leti, malo po tem, ko smo se odcepili in postali samostojni, so se v Sloveniji začeli pojavljati številni jugonostalgiki. Niso pogrešali le športnih uspehov in prostega namakanja v prelepem Jadranu, temveč so pogrešali predvsem glasbo bivše skupne države. In kaj vse so pogrešali?!
Večina je pogrešala Bajago in Plavi safir, Plavi Orkestar in Bolje biti pijan, nego star, mnogi Bijelo Dugme in Tako ti je mala moja, dok ljubi Bosanac in Đurđev dan ter Lipe cvatu, nekateri so pogrešali celo Partibrejkerse in Kreni prema meni. In tisti, ki so spoznali te skupine in po tri ali štiri njihove pesmi, so bili nenadoma poznavalci. In s tem se dičijo še danes.
Redki so že kdaj slišali za Atomsko sklonište, Azro, Đorđa Balaševića, Zdravka Čolića, Divlje jagode, Ekaterino Veliko, Električni orgazam, Idole, Indexe, Leb i sol, Draga Mlinarca, Šarlo akrobata in Zabranjeno pušenje.
Še manj je bilo tistih, ki poznajo delo in pomen Tihomirja Popa Asanovića, skupine Drugi način, Grupe 220, Jutra, Kornelije Kovača, Osmog putnika, Septembra, Smak, Time in Yu Grupe.
In najbrž bi lahko že zdaj naštel vsaj še petdeset bolj ali manj znanih skupin in če bi imel priložnost zavrteti še njihovo glasbo, bi mnogi samo poznavalsko prikimali z glavo in rekli, da to skladbo in skupino pa seveda poznajo.
V naslednjih tednih, morda kar mesecih se bom potrudil, da bi vam predstavil čim več skupin, ki sem jih omenil in tudi mnogih, ki jih še nisem. Skupaj bomo spoznali, da je bila glasba bivšega skupnega prostora vredna še več od športnih uspehov. Takrat je bilo več skupin, ki so bile sposobne igrati pred več sto tisoč obiskovalci in ki so prodajali male in velike plošče v milijonskih nakladah.
Da, tudi Slovenci s(m)o bili poleg in nikakor v stranskih vlogah. Sicer nobena slovenska skupina ni bila tako popularna kot na primer Bijelo Dugme ali Riblja Čorba, bili pa so med glasbeniki, oboževalci in tudi kritiki spoštovani in cenjeni. In še vedno so. Marko Brecelj, Buldožer, Bumerang, Tomaž Domicelj, Neca Falk, Jutro, Kameleoni, Jani Kovačič, Vlado Kreslin, Lačni Franz, Laibach, Martin Krpan, Aleksander Mežek, Pankrti, Tomaž Pengov, September, Andrej Šifrer, Pomaranča in številni drugi. Tudi oni so del neke čudovite glasbene pravljice, ki se je pripovedovala dolga leta in ki se je znova začela pripovedovati. In prav je tako!
Tisto, kar ni uspelo politikom in gospodarstvenikom, kar je propadlo tudi športnikom, naj uspe glasbenikom. Kajti glasba je resnično edini univerzalni jezik, ki ga razumejo in ljubijo prav vsi.
Se nadaljuje ...
