Skupina Orlek že dobrih petnajst let velja za eno najbolj samosvojih in žanrsko neobremenjenih slovenskih glasbenih skupin, ki se ni nikoli ozirala na trende in je vedno pripovedovala zgodbe o svojem domačem okolišu oziroma zasavskih revirjih, težkem in garaškem življenju knapov, izseljencev in podobnih tegobah.
Po nekaj ne najbolj prepričljivih projektih so Vlado Poredoš, bratje Tori (Jure, Mitja in Janez) ter ostali s producentom Dejan Radičevičem izdali ploščo Orlek Express, s katero so se Orlek vrnili v obdobje Melodij smoga in premoga in s katero bodo znova prepričali tako stare oboževalce, hkrati pa bodo pritegnili tudi nekaj novih.
Deset skladb v skupnem trajanju dobrih trideset minut je zagotovo podatek, ki da vedeti, da so šli Orlek tokrat na polno oziroma, da bo poslušalec doživel pravi glasbeni potres, oprostite express. Plošča se kot v starih dobrih časih začne z naslovno skladbo Orlek Express, ki je instrumentalna in po poslušanje katere imate občutek, da ste se ali vozili na glasbenem vrtiljaku ali pa vas je povozil glasbeni vlak. Tako hitro in tako noro dobro.
Sledi navihana, z instrumentalnimi prelomi in z nekaj balkanskega melosa Pišta Bači, pa baladna in instrumentalno zelo bogata Moja boginja, za Orlek zvok značilna Madam Fovšija in prva uspešnica s plošče Mala Zagorjanka, ki je pravzaprav predelava narodno-zabavnega ansambla Zasavci. Tako se delajo dobre priredbe!
Sledi še ena instrumentalna Full House, v kateri se prepletata ska in kazačok, vsak instrument ima solo vložek, čeprav glasba bolj ali manj sloni na orglah, vseskozi pa sem se spraševal, kako noro in divje bi skladba zvenela v priredbi kakšnega surf banda?!
Pesem za Izaka je nekoliko bolj šansojerska, odličen je predvsem ob harmoniki odpet refren. Sledi ji pesem Za en dotik, katere besedilo je napisal Andrej Guček (Hiša, Bluesteam), instrumentalna podlaga pa je zelo intimna in se znova vrti v okvirih šansona - klavir in kitara, godala, sijajen instrumentalni zaključek in odlična ljubezenska pripovedka. O tem, kako ljubezen nima vedno srečnega konca...
Znamenito Hey Joe smo slišali že na plošči Bunkovc Party-ja z Izštekanih, tu imamo združeno angleško in slovensko besedilo, krasijo pa jo izvrstni instrumentalni prehodi in prelomi, ki priredbo znova postavijo nad ostale povprečne.
In še zaključna Mesto prihodnosti, ki je znova vezana na Andreja Gučka in skupino Hiša, saj smo to tradicionalno skladbo (ki jo je pred mnogimi leti izvajal tudi zasavski bluesman Vili Fajdiga) v njihovi priredbi slišali na njihovi plošči Kompas srca, skupina Orlek pa jo je v živo igrala na desetletnici skupine Hiša. Odlično predvsem zaradi zvoka harmonike, doživetih spremljevalnih vokalov in instrumentalne (po)polnosti.
Orlek so si na plošči Orlek Express tako privoščili nekaj več priredb, dve instrumentalni skladbi, vendar jim tega nikakor ne gre šteti v slabo, saj so posneli najbrž eno najbolj dinamičnih in najboljših plošč letošnjega leta, ki poslušalca preprosto ne izpusti iz objema. V poduk mlajšim?
Orlek: Orlek Express
(leto izdaje 2005, založba Nika)
Ocena: 4,5
