Papa Roach, metal-rap-punk kvartet ali divje-hrumeča četverica iz severnokaliforijskega mesteca Vacaville, vztraja! Na svojih drvečih načelih, ki so usmerjena tja, kamor kažejo kompasi dobre volje, bliskovite muzike, pikantne zafrkancije, brezbrižnega športnega navdiha in nezazadnje tudi totalitarnega f***ofiranja, če si ga je kdo s svojimi trapastimi dejanji neizbežno zaslužil. Papa Roach bodo med svojimi popotovvanji tudi gosti stožiškega mega rockovskega žura Pop Arts Fest 2001.
V odlični koncertni formi, razvnete od pričakovanj sem jih ujel telefonično. Z majhno pomočjo svojih kolegov oziroma njihovih medklicev je bil moj sogovornik basist Tobim Esperance.
Živjo Papa Roach..., kako ste, kje ste, kaj se dogaja, .. je kaj posebnega?
Hi, pozdrav vsem bralcem in bralkam, živjo Slovenija, trenutno smo na vzhodni obali, v New Jerseyju, turneja poteka nemoteno, po načrtih, .. ma, ne samo po načrtih, po najboljših načrtih, ki jih do pred kratkim niti poznali nismo. Ravno včeraj, ko smo imeli koncerta-prost-dan, smo v naš urnik dodali še enega, torej, laufa 110-odstotno. Vse cool. Ja, Slovenija, vsak čas bomo na drugi strani Atlantika in zelo kmalu se tudi vidimo zelo se veselimo našega prvega obiska v Sloveniji, ja. Pa saj ste ta čas v najtoplejšem delu koledarskega leta. To je pomembno, pomembeno, predvsem pa vzpodbuden pogoj za dober koncertni šus. Pravzaprav nas je na zadnjih špili silovito pral dež, včeraj pa smo naredili celo štalo, saj je bilo pod publiko sto ton blata, ki je kaj kmalu priletel tudi na oder, potem pa se je začela blatna bitka čez in čez. Vse smo razfukal', raje sploh ne pomislim, nastala je totalna norišnica, joj, in to še ni bilo čisto vse, po mojem bomo morali še kaj plačati, boli-te.
Če bi hoteli izvedeti, kakšno razpoloženje vlada v bednu ta trenutek, ko se selite iz koncerta na koncert, potem ne bi bilo odveč izvedeti, kakšno muziko si nažigate v busu, s katerim se prevažate naokrog?
Ni slaba, ni slaba, čeravno ti ne bi mogel v enem izdihu opisati vsega zvočnega v naši potovalni komori. Poslušamo, kaj poslušamo, neke udarne demo stvari, kaj pa vem čigave, poslušamo Faith No More, Bad Religion, ..., če je že treba, poslušamo tudi rap, to manj, pač pa hard-core, tačist, ... a-ha, toda da ne bo pomote, poslušamo, in to precej, tudi reggae, ... in reggae je ena sama ljubezen ... drvimo proti ljubezenskim spektaklom, ha.
Dejva se pogovorit o eni resni. Se ti zdi, da ste otroci ali žrtve MTV-ja?
Ma, ti si - kako - MTV je kul, koristi ful, ne škodi nič. Nikomur. Kaj potem! Nismo mi tisti, ki bi nekaj filozofirali in nekaj srali tja-v-en-dan, kao, to pa bi bilo treba, to pa se ne sme. Nehaj...! To je podobno, kot je urejeno naše razmerje z založbo. A veš. Vsi so za, vsi delajo, vsi se trudijo, tako kot mi. Vsak je odbit na svoj način, in če je tako in bo tako tudi ostalo, potem bomo skupaj še kaj nardili, predvsem pa bomo iz glav otrok pregnali abotnosti tipa ... kaj pa vem ... pa saj poznaš tisto popevkarsko vodenoglavstvo, tisto drisko popevkarsko! Smo, kar smo, smo tuki in smo zato, da se gremo fino muziko in da se mal pizdimo čez nebuloze, ki se porajajo vse prevečkrat, dude. Butle je treba sterat v out, ostali pa naj bodo free in če jim sede celo naša mjuza, good, gremo skupaj v akcijo; nekako tako, kaj naj še dodam, yo.
Povej mi prosim, gotovo se o tem pogovarjate med seboj, kakšen patron ali patronka je vaš, tisti najbolj značilen, ne le povprečen, fan.
Če misliš, kakšen je na prvi pogled ali pa na prvi stik, pozdrav, dotik in podobne. Trdim, da je cool, ali pa celo super cool.
Kaj pa če to namišljeno osebo še malo analizirava, kakšnega spola je, kaj počne v življenju, kateri je njen oz. njegov najbljubši šport, kaj najraje popije, poje in pokadi in take??
Ti si pa res taprav novinar, pi**a, ti bi vse pod mikroskop pa analizirat! OK, naj bo. No, ne vem, ne. Po mojem mi bolj mikamo dekleta, a so naši glasnejši fani njihovi tipi. Prav tako menim, da so eni in drugi freaki, skrbijo v glavnem zato, da se imajo dobro, upam, pa da jim kaj posebej po glavi ne skačejo njihovi starši, še posebej bi si želel, da se to ne dogaja, zaradi njihovih, reciva jim, življenski frk in težav, še najbolj tisti, ki so povezane s šolo. Res upam, da naši fani vsaj lezejo iz letnika v letnik, na delam pa si utvar, da bi morali biti (vsi) odličnjaki, he, he. Posluš', pa tudi če je ta naš ljubi fan vse zafural, nič hudega, vse se lahko še popravi. Kako športa in kaj jemlje, yeah! Športa pa tako kot seksa, al' pa masturbira - tj. na ful power, chill-out ali trenutki za blažen počitek, pa so v pristojnosti vsakega posameznika. Veš kaj, nisem Backstreet Boy in zato ne bom govoril, da se naš obževalec, še manj pa oboževalka, že 20 let naliva izključno z limonado in da ne inhalira, ne seri, uf!
Ti gre na živce to komuniciranje z novinarji in drgnenje enih in istih vprašanj v nedogled?
Po pravici? Po pravici mi sploh ne gre niti na živce, niti na k***c. Nekaj si zapomni. Špon, ki ga razdajamo občinstvu, kjerkoli, je naš primaren greh, osnovna eksplozija, ki jo prav in zelo želimo pokazat' ljudem pod odrom. To se ponavlja. Si predstvaljaš, da se bi nam to početje zasralo. Takrat bi bil totalen konec. Konec in nič več. Tako pa je ravno obratno. Hoč'mo še, hoč'mo več. Več folka, boljši cirkus, boljša vprašanja, pametnejša in tudi bolj nora vprašanja s strani novinarjev. Dalje, samo dalje, čim hitreje in še močneje, dej?!
Konec, nimam več vprašanj, evo, za konec le še: se vid'mo kmalu?
Ok, naj bo, pustiva nekaj še vulkanu, ki se bo, takoj ko prodremo na oder, razjezil tam nad vašim cityjem, napiši, naj bodo pripravljeni, bye?
Florjan Majcen
Intervju je objavljen v zadnji številki tednika Antena
