Skupina Partibrejkers že dvajset let sodi v sam vrh rock'n'rolla na tleh bivše Jugoslavije. Ne le, da so ves čas v vrhu, temveč jih lahko označimo tudi za pionirje in glavne vlečne konje najbolj preproste in univerzalne glasbene zvrsti na svetu.
Skupino so avgusta 1982 ustanovili Zoran Kostić Cane (pevec in glavni tekstopisec ter kasneje tudi provokator), bobnar Goran Bulatović Manza, glavni kitarist Nebojša Antonijević Anton in ritem kitarist Ljubiša Kostadinović. Da, svojevrsten fenomen so bili že zaradi dejstva, da v rock'n'roll skupini ni bilo basista.
Že tu je potrebno omeniti, da so se Partibrejkersi že na samem začetku odmaknili od značilnega beograjskega zvoka, ki je bil mnogo bolj alternativen, napreden in tudi produkcijsko drugačen od glasbe, ki se je igrala po ostalih republikah bivše domovine. To beograjsko šolo so med drugimi predstavljali Šarlo Akrobata, Idoli, Disciplina kičme, Ekaterina Velika in Električni orgazam.
V devetdesetih in še danes pa so imeli velik vpliv na številne skupine širom Jugoslavije, ki so sledili njihovemu zgledu. Med temi skupinami lahko omenimo predvsem Majke, The Spoons, Messerschmitt, The Stuff in seveda Res Nullius.
Četrtega oktobra istega leta, torej 1984 v Dadovu odigrajo svoj prvi koncert in sicer kot predskupina skupini The Fifties, v naslednjem letu pa so sloveli kot eden koncertno najbolj intenzivnih bandov. V nekem trenutku so v treh dneh v Zagrebu odigrali kar pet koncertov in prav na zadnjem se je za zvočnega tehnika ponudil znameniti Branimir Johnny Štulić (sicer frontman skupine Azra), ki je bil nato tudi njihov prvi producent.
Na plošči mladih in perspektivnih skupin Ventilator 202, ki je bila izdana leta 1983, je že objavljena njihova pesem Radio utopija, radijske postaje pa pogosto vrtijo demo posnetke skladb Hiljadu godina in Večeras, ki se bosta znašli na njihovem prvencu.
Še pred prvencem pa sta se obe skladbi na njihovi edini singl plošči, ki je izšla leta 1984. Prvo ploščo s preprostim naslovom I izdajo leta 1985, na njej pa ponudijo lastno videnje rhythm & bluesa, ki je bil podkrepljen s surovimi rock'n'roll riffi in punk energijo ter nalezljivimi boogie kitarami. Na koncertih je še dandanes moč slišati skladbe s prvenca, kot so Stoj, Džoni (prepev znamenite Johnny B. Goode iz sredine šestdesetih let), Ulični hodač, 1000 godina, še vedno pa sveže delujeo tudi Ona živi na brdu in Ako si...
Po uspešno sprejetem prvencu jih je Jugoton po poslušanju demo posnetkov za drugo ploščo zavrnil in razočaran je skupino zapustil bobnar Manza, pomemben vezni člen v delovanju skupine. Za zelo kratek čas se je skupini pridružil Nenad Krasavec Kele iz bratske skupine Disciplina Kičme, vendar skupina decembra '85 razpade oziroma začasno neha z delovanjem.
Junija naslednje leto se zberejo, skupini pa se pridružita dva nova člana, eden igra bas kitaro! Za bobne sede Vlada Funtek (v skupini Plaćenici je deloval skupaj z Antonom), bas kitaro pa igra Dime Todorov Mune. Kmalu zatem skupino zapusti ritem kitarist Ljubiša Kostadinović.
Šele marca 1988 končno izide njihova druga plošča, ki bi morala nositi naslov Kobila i pastuv preljubnik, vendar je glavni oblikovalec ovitka pozabil dodati naslov in tako plošča nosi naslov II. Plošča ima številne prepoznavne skladbe, ki so zakoličili nadaljnjo ustvarjalno pot skupine - Prsten, Mesečeva kći, Ja se ne vraćam, Pet ispod nule, Nema cure in Put (ki je bila posneta naknadno).
Maja isto leto skupino zapusti bobnar Funtek, za kratek čas se jim pridruži Marko Milivojević, prav v tem času pa so dokumentarec o skupini, ki je bila že tedaj svojevrsten glasbeni fenomen, snemali za MTV. Da, konec osemdesetih let!
Leta 1989 v skupino pride nov bobnar Igor Borojević, kot ritem kitarist pa se skupini pridruži Srđan Gojković Gile iz skupine Električni orgazam in skupini pomaga pri snemanju njihove tretje plošče. Februarja se lotijo snemanja demo posnetkov, novembra istega leta pa izide tretja plošča z naslovom III.
Tretja plošča je obenem tisto, s katere je prišlo daleč največ uspešnic - nepogrešljiva Kreni prema meni, pa Hipnotisana gomila, Daleko od srca, Sunca sin, Ona sve zna, Zemljotres in še nekaj drugih skladb.
Leta 1990 igrajo svojo prvo in obenem tudi zadnjo koncertno turnejo po Jugoslaviji, kjer so kot predskupina na nekaj koncertih spremljali celo slavne Motorhead. V nekem intervjuju je Lemmy Kilmister, alfa in omega slavne rock'n'roll zasedbe, da je bila to turneja, na kateri je doživel največ slabega in da se v Jugoslavijo raje ne bi več vračal.
Konec tega leta skupino znova zapusti bobnar, nadomesti pa ga Borko Petrović.
V tej postavi naslednje leto posnamejo živo kaseto Zabava još traje, na enem njihovih koncertov leta 1992 pa so na koncertu prisotni Emir Kusturica, Johnny Depp in Jim Jarmusch.
Obenem je bilo to leto ponovnih kadrovskih menjav - v skupino se vrne bobnar Igor Borojević, skupino pa zapusti basist Dime Todorov Mune, ki ga nadomesti Saša Vlajsović, znova pa se vrne tudi ritem kitarist Ljubiša Kostadinović.
Leta 1992 člani skupine združijo moči s člani Ekaterine Velike in Električnog orgazma v šaljivo skupino Rimtutituki, ki med drugim igrajo celo na otvoritvi protivojnega in protirassističnega festivala na Dunaju, v Beogradu pa si jih zapomnijo po protivojni pesmi Slušaj 'vamo, ki so jo promocijsko igrali na tovornjaku, ki je krožil po beograjskih ulicah.
Istega leta so ena prvih srbskih skupin, ki igra v Sloveniji (bila je to turneja treh koncertov), naslednje leto igrajo v Grčiji in imajo celo turnejo po Makedoniji. Septembra 1993 se v družbi Električnog orgazma in Ekaterine Velike in zagrebških Vještic odigrajo koncerte v Pragi in Berlinu, naslednje leto pa gostujejo v Belgiji na multimedijskem festivalu.
Na tej prvi povojni slovenski turneji si je večina najbolj zapomnila koncert v legendarnem "Bunkerju" na Gerbičevi, kjer so kot predskupina nastopali Res Nullius in The Stuff. Legendarne skupine niso spregledali niti v MKNŽ-ju v Ilirski Bistrici, povsem pa so bili spregledani v Gornji Radgoni.
V tistem času je Marjan Ogrinc s skupino opravil zanimiv intervju, kjer sta Anton in Cane povedala, da jim je najbolj mar za glasbo in ne za ves pomp, ki ga mnogi skušajo umetno ustvarjati okoli njih. Po njunem mišljenju ima prav vsak priložnost ustvarjati glasbo, vendar ljudje poslušajo le tiste, ki so dobri.
Vsaj takrat je še bilo tako!
Prav zanimiva je bila tudi izjava o bogu, ki naj bi bil samo edini in sicer naj bi ga predstavljala ljubezen in tudi s to izjavo sta člana skupine pokazala, da ustvarjata in igrata za lastni užitek. Nista želela biti obkoljena z mrhovinarskimi novinarji in kvazi oboževalci, temveč z iskrenimi ljudmi, ki bi ju spoštovali predvsem kot človeka in ne le kot divja rock'n'roll glasbenika.
V nadaljevanju intervjuja sta tudi razkrila, zakaj je v skupini ves čas prihajalo tudi do kadrovskih menjav, gre pa predvsem za izjave, ki so mnogo bolj poznane glasbenikom, saj govorijo o ujemanju energij in vizij. Mnogi člani, ki so prihajali in odhajali se s podobo in izrazom skupine niso nikakor ujeli in tudi tu najbrž tiči razlog, da sta Anton in Cane že dvajset let skupaj.
In prav v zaključku sta dodala svoje pojmovanje rock'n'rolla in lastnega početja - gre za pot, po kateri človek pride k sebi in obenem za osvoboditev od navad, seveda pa tudi za ljubezen, ki jo skupina prenaša na poslušalce in obiskovalce.
Leta 1994 izide plošča Kiselo i slatko, ki predvsem v besedilih in nekoliko mračnejši glasbi kaže na osebne težave in soočenje z bridkostjo nepotrebne vojne, ki so jo morda najbolj občutili prav glasbeniki. Pri snemanju gostuje cela vrsta glasbenikov, s plošče pa so najbolj izstopile Molitva, Ljudi nisu isti in Hoću da znam, ki so pečat in spomin tedanjega časa.
Žalostna plošča je občinstvo pustila hladno in v glavah oboževalce se je začelo porajati vprašanje, če bo skupina sploh nadaljevala z delom, saj od njih dolgo časa ni bilo slišati popolnoma nič. Leta 1996 Cane in Anton ponovno zbereta skupino, okoli sebe pa zbereta mlade glasbenike iz Zrenjanina - basista Gojka Ševarja, ritem kitarista Srđana Graovca in bobnarja Darka Kurjaka. Istega leta izdajo kompilacijsko ploščo Najbolje od najgoreg, kjer se poleg vrste starih uspešnic nahajat tudi dve novi skladbi - Ludo i brzo ter Rođen loš, s katerima skupina napove svoj povratek k bazičnemu rock'n'roll zvoku.
Da ne bi ostalo le pri plošči, odigrajo vrsto koncertov, tako v domovino kot tudi po domovini. Ob odličnem koncertu v ljubljanskih Križankah je treba omeniti tudi gostovanja v Frankfurtu in Londonu.
V veliko čast mi je bilo, da sem bil prisoten na fantastičnem koncertu v Križankah, kjer je Cane sicer deloval zelo utrujeno (neuradno se je govorilo, da ga je predtem morila težka bolezen), vseeno pa so se predstavili v odlični luči. Zame osebno je bila največje presenečenje glasba, saj so v rock'n'roll vpletli ogromno boogieja in celo bluesa in v skladbah Ulični hodač, 1000 godina in tudi Stoj, Džoni smo bili priče sijajnemu stopnjevanju ritma, kot ga naprimer ponudijo AC/DC med izvedbo Bad boy boogie ali pa Let there be rock.
Radio B 92 leta 1996 izda tudi videokaseto Poslednji dani slobode, ki je bila posneta na koncertu tedaj že davnega leta 1991.
Od tedaj je šlo s skupino znova nekoliko bolje, saj leta 1997 izdajo odličen album Ledeno doba, ki ga je produciral nihče drug kot legendarni basist Discipline kičme Dušan Kojić Koja, na kateri pokažejo svoje bogato znanje in mladim skupinam vržejo rokavico v obraz.
Na plošči se je skupina vrnila k bistvu in sicer glasbi, ki je bila znova pristna in iskrena ter nenavadno pozitivna in odrešujoča. Tudi Cane je v enem od intervjujev tisti čas izrazil svoje presenečenje, da so posneli tako izrazito pozitivno ploščo, razlog pa je bil v spontanosti nastajanja skladb in snemanja plošče, kjer je svoje dodal tudi odličen producent, ki so ga člani vzeli kot božji znak.
Leta 1999 izide nadaljevanje plošče Najbolje od najgoreg in sicer zbirka uspešnic San i java, kjer znova postrežejo z dvema še neizdanima skladbama, pred kratkim pa je izšel nov studijski album Gramzivost i pohlepa, v nedeljo pa so podobno kot prijatelji iz skupine Električni orgazam igrali na Rock Otočcu.
Vpliv skupine lahko preverite na zgodnjih stvaritvah skupine Majke ter prvih albumih skupine The Spoons. V Sloveniji pa so Res Nullius slovito glasbeno eksplozijo dvignili morda celo na višjo raven, toplo priporočam predvsem ploščo Zdravo je biti divji.
Za dodatne informacije o skupini Partibrejkers obiščite tole spletno stran, ki sicer ni najbolj ažurna, a vseeno dovolj zanimiva in ena redkih delujočih. Najbolje pa boste skupino spoznali, če boste prisluhnili glasbo, ki pove mnogo več kot nekaj tisoč besed. V Sloveniji so vam na razpolago vsi zgoraj našteti naslovi, le plošča Kiselo i slatko je zelo težko dosegljiva.
Obilo užitkov!
