Patti Scialfa je še ena tistih neznanih glasbenic, ki je v svetu glasbe pustila močan pečat, a njenega imena in podobe ne pozna skoraj nihče. Gre za spremljevalno pevko E-Street Banda - točno, spremljevalne skupine Brucea Springsteena in soprogo slednjega...
Patti Scialfa se je E-Street Bandu pridružila leta 1984 in z njimi odrinila na Born in the U.S.A. turnejo, štiri leta kasneje se je poročila z Bruceom Springsteenom, svoj prvenec Rumbledoll pa predvsem zaradi družinskih obveznosti izdala šele leta 1993.Leta 1999 je The Boss obnovil E-Street Band in seveda je bila v skupini tudi Patti, ki je pred kratkim le dočakala izid svoje druge plošče, 23rd Street Lullaby. Petdesetletnica nima več toliko družinskih obveznosti, po slišanem na plošči pa lahko rečem, da je ustvarila boljšo in bolj neobremenjeno ploščo (glede na dogodke enajstega septembra) kot njen mož (kije na plošči odigral tudi nekaj kitar).
Instrumentalno bi njeno glasba zlahka primerjali z Bruceom, čeprav so v ospredju predvsem orgle, klaviature ali klavir (instrumenti, na katere Patti igra), zelo slišno vlogo imajo tudi tolkala, nekaj malega kitara, zvok pa močno obogatijo tudi spremljevalni vokali.
Glas sprva spomni na Macy Gray, čeprav Pattijin deluje bolj naravno in spontano in se odlično zlije z glasbo, ki je v primerjavi z vokalom vedno nekoliko v ozadju. Besedila so vezana na New York, čeprav na zelo veder in optimističen način, vsebujejo pa tudi nekaj duhovitih domislic.
Med tistimi najbolj zanimivimi skladbami je treba omeniti You can't go back, Rose, City Boys, Each Other's medicine in State of grace. Prva se začne z nekoliko spremenjeno melodiko Reedove Walk on the wild side in tudi drugače nosi naboj Reedove izpovednosti.
Rose sloni predvsem na tolkalih in je vokalno izredno bogata, Each Other's medicine spomni na Norah Jones in je polna odličnih kitarskih poudarkov, State of grace pa je zanimiva, saj klasično rockersko zgradbo bogati violina.
Osebno mi je najljubša skladba City boys, odigrana na nekoliko umazan blues način, z ogromno kitarami (tudi slide) in tudi vokal v tej skladbi zares pride do izraza. Žal gre za edino nekoliko bolj odločno odigrano in odpeto skladbo na plošči.
In morda je prav to tudi največja slabost plošče - manjka nekoliko bolj udarnih skladb, saj se v tistih počasnejših, tudi melanholičnih (kot recimo Romeo, Chelsea Avenue in Young in the city) skladbah njen vokal nekoliko izgubi v spremljevalnih vokalih in se že preveč zlije z glasbo.
Seveda, besedila močno odstopajo od zelo sivega povprečja in nas popeljejo nazaj v šestdeseta in čas velikih pripovedovalcev zgodb, a nikar tega ne razumite napačno. Ne gre za revolucionarna ali uporniška besedila, temveč za osebne in povsem življenjske izpovedi zrele ženske, ki svet okoli sebe vidi v zelo različnih in barvitih plasteh.
Patti Scialfa: 23rd Street Lullaby
(leto izdaje 2004, založba Sony, distribucija Menart)
Ocena: 4
