Patti Smith bi zaradi njenega izgleda težko označili za prvo damo rocka, vsekakor pa gre za vodilno figuro, ki za razliko od svojega vzornika Boba Dylana ni nikdar pela o revoluciji, a je bila kljub temu revolucionarka, še bolj pa ji pristoji izraz pionirka.
Za Patti Smith bi težko rekli, kdaj se je začela ukvarjati z glasbo, saj je bila v prvih letih svojega udejstvovanja predvsem pesnica. Njeni vzorniki so bili Rimbaud, generacija beatnikov (Ginsberg, Bukowski, Kerouac, Borroughs), The Doors in seveda tudi Bob Dylan.
Patti je tako pisala poezijo in v začetku sedemdesetih zahajala v sedaj že legendarni klub CBGB, kjer je bila prva med vsemi izvajalci (pa so bili med njimi tudi The Ramones), ki je dobila pogodbo za snemanje plošče.
Producente je prepričala s svojimi poetičnimi performansi, ki so bili pogosto obogateni z instrumentalno spremljavo in tako se je Patti ob izidu prvenca Ethiopia leta 1975 prijela nova žanrska oznaka art punk.
V nadaljevanju svoje kariere je pisala za Blue Oyster Cult, z Bruceom Springsteenom je napisala eno svojih največjih uspešnic Because the night, leta '79 je izdala ploščo Wave, nato pa se je posvetila družini. Leta '88 se je za kratek čas vrnila s ploščo Dream of life in znova izginila do leta 1996.
Prejšnja leta so bila zanjo prava tragedija - v enem mesecu je izgubila brata in moža, nato sta umrla še dva njena velika vzornika iz beatniške generacije Ginsberg in Borroughs in Patti, ki je ves čas pridno pisala in izdajala poezijo, je svojo odrešitev znova našla v glasbi.
Izdala je tri plošče, vmes so bila znova štiri leta zatišja, letos pa je izdala ploščo Trampin'. Ploščo so mnogi kritiki sprejeli z navdušenjem, ravno tako tudi oboževalci, mnogi pa so imeli precej deljena mnenja. Tudi sam se bom pridružil slednjim. Zakaj?
Plošča da vtis, da gre za prerez njene kariere oziroma Patti Smith na njej postreže z vsem, kar je v svoji karieri počela, neke prave rdeče niti pa plošča nima. Slišimo nekaj odločnega rocka (uvodna Jubilee, instrumentalno tudi Radio Baghdad in Stride of the mind, ki pa precej spominja na Rock and Roll Nigger).
Največ je seveda skladb, kjer se mešata poezija in je glasba bolj za spremljavo besedam, čeprav ne gre za glasbo, ki bi bila pomensko vezana na besedilo, temveč predvsem za ritmično spremljavo, ki se največkrat giblje v okvirjih klasičnega rocka s pridihi punka, grungea, jazza in celo popa.
Takšne so precej temačna Cartwheels, daleč najboljši in zelo politično usmerjeni skladbi Gandhi in zelo dolga Radio Baghdad (ta ima zelo Hendrixove kitare), Trespasses in My blaken year sta zelo melanholični, Cash pa se iz melanholije sprevrže v zelo dinamično skladbo.
Mother Rose instrumentalno zveni precej znano, pop obarvana in spomni na Because the night, Peaceable kingdom je zelo melanholičen jazz, Trampin' pa je skoraj v celoti odpeta ob spremljavi klavirja.
Patti Smith je posnela ploščo, s katero utegne prepričati tako starejše kot tudi mlade oboževalce, zaradi dveh bolj politično obarvanih skladb pa bo morda zanimiva tudi za vse tiste, ki so bolj protiameriško ali protibushevsko nastrojeni. Radijskih uspešnic seveda ne gre pričakovati, slišali pa boste vse, kar je od Patti Smith moč pričakovati.
Lirično gre za zelo težavno ploščo, saj je besedila potrebno poslušati, mnogim pa glasba pomeni predvsem sprostitev in ne razglabljanje o življenju in svetu. Kljub vsemu pa Patti še vedno z levo roko in magari počenim glasom opravi s Courtney Love, Alanis Morissette in Avril Lavigne hkrati, ki jim manjka prepričljivosti, iskrenosti in lastnega ter prepričljivega glasbenega izraza.
Patti Smith: Trampin'
(leto izdaje 2004, založba Sony, distribucija Menart)
Ocena: 3,5
