Pearl Jam so pravzaprav zadnji preživeli borci grunge glasbene scene, ki je vzklila v Seattlu in začela zamirati kmalu po samomoru Kurta Cobaina. No, Pearl Jam na čelu s karizmatičnim pevcem Eddijem Vedderjem so preživeli in ostajajo živi, kot so peli v svojem prvem hitu Alive...
Trdno jedro skupine že ves čas tvorijo Jeff Ament (bas kitara), Stone Gossard (kitara), Mike McCready (solo kitara) in že omenjeni pevec ter občasni kitarist Eddie Vedder, ves čas kariere pa so imeli velike težave z bobnarji. Na začetku sta se v skupini izmenjavala Dave Abbruzzese (Vs.) in Dave Krusen (Ten), dolga štiri leta je v skupini zdržal Jack Irons (Vitalogy, No Code, Yield), trenutno pa je v skupini Matt Cameron (Binaural, Riot act, Live on two legs in živa turneja ter posledično vse žive plošče s turneje, bobnal je tudi že na demo posnetku skupine), ki je nekdaj bobnal pri Soundgarden.
Od leta 1991 so izdali sedem studijskih plošč, dvojno živo ploščo Live on two legs, veliko število zanimivih živih plošč in kar 72 (!!!) dvojnih plošč, na katerih so zabeleženi koncerti z njihove svetovne turneje leta 2000. Zadnjo so konec lanskega leta izdali dvojno ploščo Lost dogs, na kateri je zbranih nekaj B-strani singlov, nekaj raritetnih fan-club singlov in pa ogromno število skladb, ki se iz različnih razlogov niso uvrstile na studijske plošče.
In če hočete izvedeti, zakaj je temu tako, si kupite ploščo in si preberite ozadje o nastanku vsake pesmi ter tudi razloge, zakaj posamezne skladbe niso dobile mesta med ostalimi. In če vam ob poslušanju obeh plošč, to še vedno ne bo jasno - se z vami strinjam! Nobena njihova plošča ni bila tako zelo dolga in tudi z izdajo se ni nikdar tako zelo mudilo, da nanjo ne bi uvrstili še dveh ali treh ravno tako zanimivih skladb.
Najmanj skladb je z obeh spregledanih plošč Yield (U) in No Code (z ustvarjanja te plošče lahko slišimo izvrstno Black, Red, Yellow), ki tudi tukaj ne sodijo najbolj v koncept, zato pa je zelo zanimivo poslušati "ostanke" z zadnjih dveh plošč Riot Act (Undone) in Binaural (Hitchhiker, Education, Kareemu-Abdul Jabbarju posvečena pesem Jeffa Amenta Sweet Lew) ter s prvih dveh plošč Vs. (Hold on) in Ten (Alone, Yellow ledbetter z uvodom, ki zelo spomni na Hendrixovo Little wing, akustična in z orglicami podprta Footsteps, grozljiva Dirty Frank, pri kateri je čutiti vpliv Red Hot Chili Peppers, s katerimi so bili tedaj na turneji), kjer so si Pearl Jam izredno podobni ? hrupni, odločni, na trenutke tudi virtuozni in v vseh primerih zanimivi in odlični.
Velja omeniti nekaj posebnosti! Vsekakor sta to skladbi Gremmie out of control, kjer se je bobnar Jack Irons predstavil kot kitarist in pevec in Whale song, ki sta bili posneti za surferski kompilaciji Music for Our Mother Ocean volume 1 in 3. Obe skladbi imata nekoliko bolj surferski in precej zbadljivi zvok, ki malce spominja celo na Beach Boyse. Nenavadno, a izredno duhovito in šarmantno!
Zanimivo je tudi, da sta Dave Krusen in Dave Abbruzzese bobnala na nekaj skladbah, ko ju ni bilo več v skupini oziroma še nista bila v skupini. A očitno gre za tisto vmesno obdobje, ko so skladbe za novo ploščo nastajale, kmalu zatem pa je bobnar zapustil skupino. Gre za obdobje med letoma '91 in '93 oziroma med snemanjem prvih dveh plošč Ten in Vs., s katerih pa je kar nekaj skladb na pričujoči zbirki.
Izredno zanimive so vse štiri skladbe s t.i. Fan Club Christmas singlov, pri čemer skladba Let me sleep sega v leta '91, akustična z orglicami in spremljevalnimi vokali obogatena dylanovska Drifting in Strangest tribe, ki z dramatičnostjo spomni na Lennonovo Working class hero, sta iz leta '99, legendarna priredba Last kiss pa sega v leto 1998. Še posebej ta skladba je za vse oboževalce in zbiratelje izredno zanimiva, saj je do sedaj ni bilo preprosto dobiti na nosilcih zvoka. Gre pa za najbolj prodajano skladbo v zgodovini skupine, saj so jo prodali v več kot 10 milijonih izvodih.
V času snemanja plošče No Code je nastala tudi skladba Dead man, ki je bila ustvarjena za izvrstni film Dead man walking s Seanom Pennom in Susan Sarandon v glavnih vlogah, žal pa skladba ni bila nikoli uvrščena na uradno izdaje filmske glasbe.
Pearl Jam so se na plošči Lost dogs spomnili tudi dveh padlih soborcev, ki sta vsak s svojo skupino in karizmo sooblikovala grunge glasbo, ki je v začetku devetdesetih pomenila ponoven preporod rock'n'roll glasbe. Govorim o pokojnima Shannonu Hoonu, članu Blind melon in Layneu Staleyju iz skupine Alice in chains, katerima je posvečena skladba Bee girl in pa skrita skladba na koncu druge plošče.
Ploščo Lost dogs bi moral morda v prvi vrsti priporočiti najbolj zvestim oboževalcem skupine in hkrati tudi zbirateljem nekoliko redkejših izdaj, a tega ne bom storil. Zbirka je odlična tudi za vse tiste, ki Pearl Jam poznajo nekoliko bolj površno in se še ne zavedajo, kako velik vpliv je imela skupina na današnje ?one-hit wonderje? v rock glasbi. Zatorej priporočljivo tudi za spoznavanje raznovrstnosti skupine in kot taka obvezna za zbirko vsakega poštenega in odkritega rockerja!
Pearl Jam: Lost dogs
(leto izdaje 2003, založba Epic, distribucija Menart)
Ocena: 5
